Od vseh naših trenutnih pesnikov in pesnic je Tomažin najbolj vpet v tukaj in zdaj, saj se v pesmih sodobna tehnologija ne le pojavlja, ampak so hkrati problematizirani njeni učinki in se pojavlja razmislek o njenih posledicah.

Najprej preseneti, da se knjiga začne s sklopom Posvetila, v katerem je vsakemu izmed Tomažinu očitno ljubih slovenskih in tujih avtorjev podeljena po ena pesem. Zdi se, da pesnik vse izmed njih res dobro pozna, zato se ustvari občutek intime in bližine. Kljub temu ne zapade v patetiko, saj tudi za zelo prepoznavne avtorje ustvarja sveže metafore in nepričakovano podobje, zato gre bolj za njegove navdihe, za njegov pesniški podatkovni oblak, hkrati pa ta sklop uvaja eno izmed ključnih tematik – pisanje.

Pri pisanju se nenehno sklicuje na prste, kot da skoznje razume akt pisanja. Omeni, da z rumenimi prsti ne moreš pisati, spet drugje, da pesniki "lažejo ljudem, / da jim nato ni treba lagati prstom". Prsti so tudi v informacijski dobi tisto, kar stoji za pisanjem, dajejo ti moč, da nekaj izraziš. Tu niti ne gre toliko za fizične prste, ampak za človeka, ki tehnologijo upravlja in jo nadzoruje. Podobno kot naša realnost tudi Tomažinovi verzi prekipevajo od brezžičnih povezav, dronov, posnetkov z YouTuba, električnih vezij, verig digitalnih blokov, IP-naslovov, hekanja, darkneta in 3D-tiskalnikov. Pesnik se zaveda, da nam je bila nedolžnost satelitsko odvzeta, a to ga ne hromi, temveč mu daje priložnost in gradivo za raziskovanje novih prostorov, ki imajo svoje zakonitosti.

Subjekt se sprašuje, kaj določa prostor, kje so njegove meje, kakšen je odnos med prostorom in časom. Ob vsem tem se zaveda svojega "obupanega poskusa ponovne izmere sveta" in se hkrati zaveda, da ga je treba še bolj odpirati. Ugotavlja, da je "otrokova prihodnost druga" in da je tehnologija s tem, ko je vedno bolj izpopolnjena, tudi vedno bolj podobna človeku, zato je spoj obeh neizogiben in celo nujen. Bistvo zbirke se tako izkristalizira v verzu "Ampak kako razumeti nove prostore / smrti?" Subjektovo razmišljanje o pogojih in mejah človeškosti se dejansko približa velikim znanstvenofantastičnim klasikam z romanom Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? na čelu. Paradoksalno pa so pesnikova hladnost, čustvena nedostopnost in zaprtost v skladu s temo, saj v tehnologiji ne vidi iracionalne grožnje, temveč jo poskuša osmisliti v kontekstu današnjega sveta.

Izhodišča Andreja Tomažina so tematsko in motivno koherentna zbirka, ki z brezkompromisnim umeščanjem v našo realnost in pogledom v prihodnost prinaša nekaj čisto svežega in drugačnega v slovenski poeziji. To na koncu zbirke poudarja tudi Dejan Koban, ko piše: "Izhodišča so nova, nedotaknjena območja, za katera potrebuješ potni list. Za katera moraš plačati visok davek." Več kot očitno je tudi poezija odličen prostor za vprašanje človeškosti v času digitalizacije.

Iz oddaje S knjižnega trga.