Roman je pred tremi leti v francoščini izšel pri založbi Gallimard, zdaj pa smo dobili še slovenski prevod. Medtem je Svitova izdala že novo knjigo z naslovom Slovenski obraz. Roman Noč v Reykjaviku je pravzaprav roman o tem, kako glavna junakinja Lisbeth odloži s sebe vso obleko, a ne za erotično sceno, ampak da pogleda sama vase, bi lahko na kratko povzeli bistvo romana, kot ga vidi njegova ustvarjalka.

Podobno kot nekatera njena druga dela je roman povezan z Argentino oziroma tangom, pa vendar to ni knjiga o tangu. Vzporednico lahko povežemo z romanom Coco Dias. V njem je junakinja sklenila sporazum s plesalcem tanga: v zameno za to, da jo nauči tango, bo o njem napisala knjigo. V Noči v Reykjaviku pa je v ospredju "poštirkana" Lisbeth, kot je ime glavni junakinji, ki sklene zelo posloven dogovor s plesalcem tanga Eduardom Rosom: v zameno za noč z njo mu bo plačala 5000 evrov.

Zanimiva anekdota o Eduardu
Kot je pojasnila pisateljica, je znova črpala snov iz resničnega življenja. "Ko sem bila še s Coco Diasom v Buenos Airesu, sem bila na milongi in tam videla zelo čednega moškega, ki me gleda. Pravilo pri tangu je, da se gledamo in se tako dejansko povabimo k plesu. In sem mislila, da me bo povabil, a se ni zgodilo nič. In ga pozabim. Tri tedne pozneje se vrnem v Pariz, grem plesat na običajno mesto in me nekdo v nekem trenutku prime za rame, se obrnem in je bil to ta tip iz Argentine. Ime mu je bilo Eduardo," je začela zanimivo anekdoto, povezano z nastankom zgodbe.

Šla sta na kavo in razložil ji je, da pleše tango in da ga ženske plačujejo, da z njimi pleše: lahko eno uro, dve ali celo noč. "In potem ga vprašam, podobno kot Lisbeth v knjigi vpraša Eduarda: A se pustiš plačati še za kaj drugega kot za ples? In je odgovoril: Samo enkrat, in to za zelo veliko denarja." Razkril ji je tudi, da je ta ženska, ki mu je plačala, delala za letalsko družbo, da je bila pol Nemka in da večer ni bil uspešen. "To vse sem si spravila v kotiček možganov," je razložila okoliščine nastanka knjige. "In potem me je intrigiralo, kakšen je bil odnos med njima, kaj se je dogajalo."

"To ni roman o tangu in tudi ni erotično-ljubezenski. In tudi ni roman o pokrajini, če je kakšna pokrajina v tem romanu, potem je to mentalna pokrajina," je pojasnila že več kot 20 let v Parizu živeča slovenska pisateljica. Pri pisanju romana je francosko ministrstvo za kulturo uspešno zaprosila za subvencijo in preživela na Islandiji šest tednov. "Niti približno me ni zanimala pokrajina, temveč občutek te dežele. Da si kot na koncu sveta. In ta knjiga je povezana s tem občutkom, da si na koncu sveta. V bistvu s tem, da se sprašuješ, kje je začetek in konec sveta," je povedala Svitova.

Lisbeth, ki sama ne mara tanga, sreča Eduarda na milongi v Buenos Airesu le nekaj tednov po smrti svoje sestre, svobodomiselne fotografinje Luci, s katero sta bili zelo tesno povezani, kljub dejstvu, da sta bili zelo različni in njun odnos ni bil vedno harmoničen. Odloči se, da mu bo plačala 5000 evrov, če bo noč preživel z njo. Reykjavik je izbrala zato, da bo noč, ki jo bo preživela z njim, čim daljša, in sredi januarja je noč v islandski prestolnici res dolga.

"Zame je bil velik izziv, kaj se bo zgodilo s tema človekoma, ki sta zaprta v hotelski sobi. Najprej sem mislila, da bosta ves čas notri, potem pa se mi je zdelo, da je zadeva v enem trenutku postala tako klavstrofobična, da je Lisbeth morala ven. Pravi izziv je bil res dramaturški, kaj se bo z njima zgodilo, saj sta med štirimi stenami, narisala sem si sobo: tukaj je miza, postelja, kopalnica," opisuje razvijanje zgodbe na mrzlem severu.

To je knjiga o žalovanju
Pisateljičin namen je bil umestiti v zgodbo trdo zoprno, malo visoko, dominantno, a hkrati globoko ranjeno in tudi osamljeno žensko, ki ima ves čas potrebo, da vse nadzoruje, in ki se tako tudi brani. Hitro se postavi vprašanje, kdaj se bo zlomila, kdaj bo pustila žalosti ob sestrini smrti in svojemu neizživetemu življenju, da se razblini in da bo znova svobodno vdihnila zrak. "Ves čas sem čakala, kdaj bo tisti trenutek, ko bo iz sebe odložila to zoprnijo in visokost," razvoj glavne junakinje opisuje Svitova. Dejansko gre za knjigo, ki pretanjeno odstrne vse stopnje žalovanja.

Roman o točki preživetja
Kot je povedala Irena Duša Draž, je bilo sodelovanje z Brino zelo lepa izkušnja. "Prijetno me je presenetilo, da si je izbrala za junakinjo žensko, ki je tako nevšečna, hkrati pa se mi zdi, da če smo iskreni do sebe, smo tudi mi vsi malo Lisbeth. Življenje ji ves čas govori: 'Ne delaš prav, daj se malo ustavi, razmisli, kaj pa če bi bila bolj prijazna do sveta in sebe. Mogoče bi ti bilo potem lepše'. A ona reče ne: 'Ne, ne, hočem imeti vse pod kontrolo'," je svoje videnje romana izrazila Draževa. "V tem romanu jo najdemo na točki, ko jo je življenje tako stisnilo v kot, da se mora soočiti: ali se bo pogledala v ogledalo ali pa bo konec. To je roman o točki odločitve oziroma preživetja." Kot je povedala Svitova, ji je Draževa zelo pomagala pri prenosu nekaterih situacij iz francoske verzije v slovensko, ko dobesedni prevod nikakor ni prišel v poštev.