S tem smo dobili neke vrste "Danila Kiša za začetnike," dragoceno zbirko razmišljanj, ki avtorja artikulirajo, pred bralca pa položijo njegova temeljna ustvarjalna in življenjska načela.

Kiš (1935–1989) je bil zapletena, kontroverzna in nemalokrat kontradiktorna osebnost, človek s presečišča kultur, religij in ideologij, ki je ustvarjalni mir našel šele konec sedemdesetih let v pariškem okolju, čeprav ga še zdaleč ni dojemal kot izključno blagodejnega. Prav Kiševa kolerična (in redko izpostavljena) averzija do francoske intelektualne elite ga dela tudi neznansko duhovitega, sploh ko kritizira vsesplošno politizacijo francoske kulture, njeno angažiranost, sartrovanje, nesmiselne formule levo-desno, pa "poceni feminizem" Simone de Beauvoir in njena romanja v Kremelj z Jean-Paulom ali ko v razdelku O zlu in izkustvu frontalno napade naiven odnos Francozov do Moskve in socializma, njihovo salonsko levičarstvo, lahkotno blebetanje o vrlinah Stalina in Maa ter zanikanje gulagov, ki jih je moral po Solženicinu in Šalamovu v Grobnici za Borisa Davidovića popisati še sam.

Do taborišč in Francije je imel Kiš seveda poseben, skrajno oseben odnos; do prvih zato, ker so skozi očetovo usodo v Auschwitzu zaznamovala njegovo družino, do drugih pa zato, ker se je kot Jugoslovan v Franciji vedno počutil drugorazrednega, spregledanega, nerazumljenega. Kljub težkemu preboju na Zahodu je Kiš vedno zavračal idejo, da bi se izdajal za manjšinskega, judovskega ali oporečniškega pisca. "Najbolj preziram literaturo, ki se izdaja za literaturo katere koli manjšine, politične, etnične, splošne. Literatura je ena sama in je ni mogoče deliti. Dobra ali slaba." Imel se je za pisca pankrta, ki je prispel od nikoder in se ustalil v Parizu, ki ga je enačil z dobrim in zlim, tudi zato, ker nikoli ni imel dovolj posluha za "njegove" pisce. Ali kot se je o Parizu in Franciji plastično izrazil: "Njihove teme so tudi moje; moje niso nikoli tudi njihove."

Predvsem pa Kiš v Homo poeticusu podrobno razdela svoje pristope do ustvarjanja, balansiranje med poetičnim in političnim v literaturi, ki ga v prologu ilustrira z izjavama Orwella in Nabokova; če je prvi poudarjal, da bi "ob pomanjkanju političnih pobud pisal le mrtve črke na papirju in se izgubljal v pretirano okrancljanih in vulgarnih odlomkih, nesmiselnih stavkih, okrasnih pridevnikih in blebetanju na splošno", Nabokov trdi, da se "umetnost, takoj ko se dotakne politike, neizbežno spusti na raven najbolj navadnega ideološkega pofla". Kiš se je vedno bal, da bi postal homo duplex in se predal aktualnemu trenutku, angažiranosti, publicistiki in politiki, s tem pa prenehal biti pisec. Zato se je vedno naslanjal na Nabokova in ga, ob sveti trojici (Crnjanskemu, Krleži in Andriću), navajal kot svoj poglavitni navdih.

Ker je bil Kiš vedno vsaj malce kontradiktoren, je rad ponavljal, da je pred piscem/intelektualcem dvajsetega stoletja samo en izpit vesti, samo dva predmeta, "iz katerih ne padeš samo letnika, temveč za vedno izgubiš pravico do moralnega glasu: fašizem in stalinizem". Vse drugo so bile zanj prazne marnje. Z enako strastjo se mu je zdelo vredno pogovarjati le še o nacionalizmu, predvsem balkanskem, ki ga je – skupaj z vojno – znal anticipirati že konec sedemdesetih let. Ko govori o nacionalizmu, je Kiš verjetno najbolj strasten in nepopustljiv do rojakov, ki jih je – predvsem v kulturnem smislu – imel za provincialne in nazadnjaške. Še dobro, da je umrl pred balkansko morijo, bi rekel cinik, ali kot v spremni besedi zapiše Dijana Matković: "Sreča je, da bratomorilske vojne, ki je sledila, ni videl. Kdo ve, kako bi pisatelj judovskega in pravoslavnega rodu, ki se je imel za edinega jugoslovanskega pisca, prenesel pogled na še eno manifestacijo zla, tistega zla, ki ga je že kot otrok občutil na svoji koži, v svoji duši."