Tudi zadnji podatek je verjetno eden izmed pomembnih razlogov, da je Britanska knjižnica v sodelovanju z Univerzo v Durhamu in tamkajšnjo katedralo zbrala 9 milijonov funtov, knjigo odkupila ter jo s tem obdržala na britanskih tleh. Pridobitev t. i. Kutbertovega evangeliarja, ki obsega kopijo Janezovega evangelija iz 7. stoletja, je bila največja takšna kampanja Britanske knjižnice, poroča BBC.
Otok, kjer je nastalo nekaj najlepših knjig
Za rokopis je dolgo veljalo, da je delo samega Kutberta, in se ga je častilo kot relikvijo, vezano na tega svetnika ter zaščitnika več angleških kraljev. Vendar strokovnjaki danes menijo, da je nastala kmalu po opatovi smrti na Lindisfarnu. Na tem otoku, kjer so menihi iz Ione ustanovili samostan, je deloval tedaj pomemben skriptorij, v katerem so prepisali in okrasili sicer nekoliko mlajši slavni Evangeliarij iz Lindisfarna, okrašen z značilnim okrasom insularne umetnosti, ki prepleta anlosaške, keltske in sredozemske elemente. Evangeliar je verjetno delo meniha Eadfritha, med letoma 698 in 721 tudi škofa Lidisfarna, nastal pa je prav kot poklon Kutbertu.

Kutbert je bil v samostanu Lindisfarne najprej menih, kasneje opat in leta 684 še škof, njegovo življenje pa je popisal nič manj slavni Beda Častitljivi. V Angliji so ga častili kot zavetnika čolnarjev, mornarjev in pastirjev ter se k njemu zatekali pri priprošnji za zaščito pred kugo.
4,5 milijona funtov je sicer prispevala Fundacija narodne spomeniške dediščine, za preostali del pa se je treba zahvaliti prispevkom raznih dobrodelnih družb, skladov in tudi javnosti.
Dolga leta skrbno varovana v Durhamu
Zgodnjesrednjeveški žepni evangeliar je prodala Družba Jezusova, da bi zbrala denar za izobraževanje in restavratorska dela. Kodeks, ki je bil izdelan v času živahne rokopisne dejavnosti, kjer so danes t. i. insularne rokopise prepisovali oziroma z iluminacijami krasili najbolj slavni kopisti in iliminatorji, so nato izkopali leta 1104 v katedrali Durham, kamor so sakrofag umaknili, da bi ga obvarovali pred plenjenjem Vikingov. Tam so rokopis hranili z ostalimi Kutberotvimi relikvijami, le najpomembnejšim obiskovalcem katedrale pa je bilo dovoljeno, da si knjigo primejo in jo nosijo obešeno okoli vratu. V roke zasebnih zbirateljev je verjetno prišla med letoma 1536 in 1541, ko je kralj Henrik VIII. razpustil samostane.
Natanko takšna kot pred 1300 leti
Pravzaprav so rokopis hranili v Britanski knjižnici od leta 1979, ko ga je dobila na posodo, ustanova pa je dobila tudi prvo možnost odkupa. Po besedah ravnateljice knjižnice Lynne Brindley je vznemirljivo ravno dejstvo, da je naš pogled na knjigo prav takšen, kot je bil bil v 7. stoletju. "Sijajna vezava, strani, celo struktura vezave je ostala intaktna, s tem pa nam ponuja neposreden stik z našimi predniki 1.300 let nazaj," navdušeno razmišlja bibliotekarka.
Evangeliar bodo razstavili najprej v knjižnici, nato pa bo odpotoval v svoje drugo domovanje Durham, kjer ga bodo na tamkajšnji univerzi razstavili julija prihodnje leto.
Kutberotv evangeliar (evangeliari ali evangeliarij so bili srednjeveški kodeksi, ki so obsegali besedilo enega ali več evangelijev), je najmanjši ohranjen anglosaški rokopis, ki meri komaj (danes seveda knjiga povsem normalnih velikosti, v srednjem veku pa so bile lahko tudi precej bolj zajetnih dimenzij) 138 krat 92 milimetrov. Ta kopija Janezovega evangelija v latinščini, ki bo digitalizirana dostopna tudi na spletu, sicer ni okrašena, kakor so bili nekateri vitic in živali polni insularni rokopisi, zato pa pisava rokopisa velja za zgled preproste elegance.