Čeprav Freytaga prištevamo k tem velikanom nemške književnosti, je njegovo ime s časom prejkone potonilo v pozabo. Freytagov najbolj znani roman Soll und Haben (slov. V breme in v dobro) je doživel neverjetnih 47 ponatisov, pisateljev prihodek na letni ravni pa se je proti koncu njegovega življenja vrtel okoli šestmestnih zneskov.
Gustav Freytag se je rodil 13. julija 1816 v Kreuzburgu v Zgornji Šleziji. Od leta 1848 je bil soizdajatelj leipziškega časnika Der Grenzboten, za katerega je več kot dve desetletji tudi pisal. Prav tako je bil politično dejaven in zaradi prispevkov, v katerih je kritično obravnaval zadušitev vstaje šlezijskih tkalcev, je bila za njim razpisana tiralica. Sledila je selitev v kraj Siebleben pri Gothi v nemški zvezni deželi Turingiji, kjer je nastala glavnina njegovega književnega opusa.
Nekdanji nemški vsakdan
Temelj njegovih knjižnih del predstavljajo predvsem dobro raziskana zgodovinska dejstva. Zgodovinar Jürgen Kuczynski je nekoč dejal, da Freytagovo delo v štirih zvezkih Bilder aus der deutschen Vergangenheit, ki so izšli med letoma 1859 in 1867, "predstavlja bistveni del zgodovinskega raziskovanja vsakdanjega življenja nemškega naroda".
Delo Bilder aus der deutschen Vergangenheit (slov. Podobe iz nemške preteklosti) je poželo velik uspeh, sledila mu je serija romanov Die Ahnen (slov. Predniki), ki so izšli med letoma 1872 in 1880 ter se posvečali germanski prazgodovini.
Prodajna uspešnica druge polovice 19. stoletja
Pravo slavo mu je prinesel torej omenjeni leta 1855 objavljeni roman Soll und Haben, v katerem sledimo zgodbi uspešnega poslovneža Antona Wohlfahrta in njegovega hudodelskega judovskega nasprotnika Veitla Itziga. Freytagu so zaradi prikaza tega odnosa večkrat očitali antisemitizem, vendar je v nekaterih drugih delih večkrat izrazil svoje razumevanje za položaj Judov.
Tej romaneskni prodajni uspešnici je leta 1864 sledil še en uspešen roman, in sicer Die verlorene Handschrift (slov. Izgubljeni rokopis). Gustav Freytag je umrl leta 1895 v Wiesbadnu. Slog in stroga struktura njegovih del sta trdno zakoreninjena v času, v katerem so dela nastala, zaradi česar pozneje niso imela več toliko bralcev kot v času avtorjevega življenja.
Pomembna zapuščina na področju dramatike
Freytag je med drugim tudi na podlagi Aristotelovih razpravljanj o drami v svojem delu Tehnika drame (v izvirniku Die Technik des Dramas) leta 1863 postavil t. i. dramski trikotnik, ki je še danes priročen za smiselno tolmačenje zapletenega ustroja dramskih stvaritev.
V osnovi lahko vsako dramo razčlenimo po obrazcu stopnjevanja navzgor (lat. gradatioin in maius) ali stopnjevanja navzdol (lat. gradatioin in minus). Prvo sestoji iz zasnove ali ekspozicije, zapleta v stopnjah ali kolozije in vrha ali kulminacije. Drugo pa iz razpleta v stopnjah in razsnove ali katastrofe. Ob teh delih sta pomembna še uvodni in sklepni akord, pa tudi nekateri momenti, predvsem začetni, preobratni in odločitveni ter pospešujoči in zaviralni momenti.
Freytagovo delo Tehnika drame je leta 1976 izšlo tudi v slovenščini, za prevod je poskrbel Bruno Hartman.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje