Ideja za takšen projekt se ji je porodila v knjižnici, kamor je sicer odšla z jasno namero po želeni knjigi - po predlogu prijatelja, ki je vedel, kako zelo jo je pritegnila avanturistična zgodba Mutiny on the Bounty Charlesa Nordhoffa in Jamesa Hormanna Halla, si je želela izposoditi njun roman Hurricane iz leta 1936. A v času po hurikanu Irene, poleti 2011, je v trenutku, ko je knjigo našla, ugotovila, da tega romana trenutno ne želi brati.
Katero knjigo izbrati za branje?
V najstarejši in bogato založeni knjižnici v New Yorku, ki jo je leta 1754 ustanovila skupina mladih moških, prepričanih, da bo pomagala k uspehu mesta, se je tako soočila z vprašanjem, katero knjigo izbrati. Izbira je bila ogromna, dela nekaterih pisateljev so zasedala celo polico, ogromno je avtorjev, za katere Rose, sicer literarna kritičarka, avtorica biografij in esejev ter profesorica literature, sploh še ni slišala. Takrat se ji je porodila ideja, da bi izbrala naključno polico z leposlovjem in prebrala vse, kar najde na polici. Čeprav se je malo ustrašila dolgočasnih in nezanimivih knjig, jo je ideja tudi vznemirjala.
Knjižna polica od LEQ do LES
Kmalu je ugotovila, da naključen izbor police ne bo pravšnji, zato si je postavila nekaj pravil - knjižna polica mora vključevati več pisateljev, na njej je lahko le en avtor, ki je napisal več kot pet knjig (in od teh bo prebrala le tri), vključevati mora tako sodobna kot starejša dela, ena izmed knjig pa mora biti klasika, ki jo je vedno želela prebrati, pa ji to še ni uspelo. Po pregledu številnih polic je končno našla eno, ki je ustrezala tem merilom. Na njej so bile knjige avtorjev od LEQ do LES. Tu je bil raznolik izbor knjig, denimo kriminalka ameriškega avtorja bestselerjev Johna Lescroarta, distopični feministični roman Lise Lerner, dela sodobne avtorice Rhode Lerman, Mikhaila Lermontova, afriškega romanopisca Etienna Lerouxa, Gastona Lerouxa, avtorja Fantoma iz opere, kanadskega ekonomista in avtorja kratkih zgodb Jamesa LeRossignola, Margaret Leroy, katere knjigo Yes, My Darling Daughter je Oprah Winfrey izbrala za svoj poletni knjižni klub in številni drugi.
Kot pravi, je bil njen načrt včasih zabaven, včasih pa težko in zelo dolgočasno delo. Odkrila je nekaj avtorjev, ki so jo navdušili; med njimi je tudi Lisa Lerner, ki je v romanesknem prvencu Just Like Beauty opisovala svet, v katerem so ženske sistematično trenirali, da bi moškim nudile užitek, pa tudi Rhoda Lerman, ki jo je med pisanjem svoje knjige poiskala na spletu in sta nato postali dobri prijateljici, kot kaže, pa ima tudi nekaj zaslug pri odločitvi Penguina, da bodo Lermainine razprodane romane ponovno izdali. Spet druge knjige so ji povzročale ogromno težav in skozi nekatere se je komaj prebila.

Svoj eksperiment popisala v knjigi esejev
Svoja literarna srečevanja s knjigami izbrane knjižne police je popisala v esejih, ki jih je objavila v knjigi The Shelf: Adventures in Extreme Reading (Polica: avanture ekstremnega branja). V njih ni razmišljala le o romanih, ampak tudi o temah, kot so ugled, karierna pot, način, kako v naši literarni kulturi obravnavamo pisanje avtoric in avtorjev, prednosti in slabosti recenzij na Amazonu, kakšna je prihodnost knjižnic in razmišljanje o branju.
Knjižnice so ogrožene kot koralni grebeni
Kot pravi Rose, je s knjigo želela ljudi okužiti z navdušenjem do knjig, deliti svojo ljubezen do knjižnic in spoštovanje pisateljskega dela. "Želela sem v ljudeh spodbuditi zavedanje, da so knjižnice ekosistem, ki je ogrožen podobno kot koralni grebeni." Čeprav bere tudi elektronske knjige, poudarja občutek, ki je v knjižnicah zares poseben. Tam najde neke vrste mirnost in vedrino. "Brskanje med policami je edinstvena izkušnja: občutek, ko te neka knjiga pritegne, ali s platnico ali tipografijo."

Prav tako je naklonjena pisateljem. "Ljubim pisatelje. Spoštujem jih, tako genialne kot tiste malo slabše. Ljudje, ki ne spoštujejo njihovega poguma, ne vedo, kako težko je njihovo delo. Neko noč sem na glasbenem festivalu v Koloradu poslušala pianista pri igranju Mozartove skladbe. Bil je spodoben pianist, a ne vrhunski. A je občinstvo kljub temu znorelo; bili so na nogah, vzklikali in kričali. Ko bi ljudje vsaj nekaj tega navdušenja prenesli pisateljem … Ko bi vstali in zaploskali, ko pridejo do konca dobre knjige," pravi Rose.
Bližnjice do drugih knjig ali dopolnilo in napotilo bralskemu užitku?
Ob tem pa Rachel Cooke v Guardianovem Observerju postavlja tudi vprašanje, kaj izdaja takšnih "knjig o knjigah" sploh prinese. Seveda te knjige prinašajo globoko literarno naklonjenost avtorja, a hkrati obstaja nevarnost, da beremo le knjige o knjigah, izvornih knjig pa ne - podobno kot mnogokrat obiskujemo literarne večere in se pogovarjamo o knjigah, ki jih sploh nismo prebrali. Branje je pač tiho in samotno opravilo. Kljub temu pa si večina avtorjev "knjig o knjigah" verjetno želi, da bi pri bralcih sprožila željo po nadaljnjem branju in jih k temu napotila, ne le, da bralci s pomočjo njihovih knjig ubirajo bližnjice do vrste drugih. Morda Rosina The Shelf tu igra nekoliko drugačno vlogo, saj v njej obravnava večinoma nepoznane in tudi obrobne, manj pomembne romane, drugi pa v svojih izborih in seznamih večinoma pišejo o priljubljenih in poznanih delih.
"Govoriti o knjigah (ali brati o njih) le še poveča moj užitek pri branju," tako pravi pisateljica Samantha Ellis. Takšne knjige so lahko tudi nekakšni vodniki v nepregledni literarni džungli. Leta 1951 so se ljudje v knjižnici morali vpisati na čakalno listo za posamezno knjigo, pravi profesor na Univerzi v Londonu John Sutherland, ki se je sam dolga leta spopadal s težavami pri svojih predavanjih, ker njegovi študentje niso mogli priti do vseh potrebnih tekstov, zdaj pa je vse dostopno tudi v elektronski obliki. Tu pa se pojavi nova težava: kaj izbrati za svojo košarico.
Zakaj beremo?
In upamo lahko, zapiše Rachel Cooke, da uspeh "knjig o knjigah" ni le izraz tendence, da zdrvimo čez površino stvari, ampak bralce spomnijo na bralne užitke in jih napotijo k že pozabljenim ali novo odkritim romanom. Lahko nam pomagajo pri odkritju kakšne zanimive bralne izbire. V kakšnih primerih se poglobimo v posamezni literarni svet, pa je povezano tudi z razlogi, zakaj beremo.
"Ljudje pravijo, da ti branje daje zemljevid sveta, da ti pomaga ustvariti smisel izkušenj. A zame je pot 'ven', ne pot 'v'," pravi Andy Miller, avtor knjige The Year of Reading Dangerously: How Fifty Great Books Saved My Life, ki je prepričan, da je branje danes alternativa mainstreamu, protikultura.
Phyllis Rose dodaja svoj 'zato'. "Branje mi pomaga, da v življenju uživam polneje. Branje odpre moje življenje. Imam starejše sorojence, ki ne berejo in so čudoviti ljudje. A živijo manj svobodno kot jaz. Lahko se ukvarjam z radikalnejšimi idejami," prepričana, da je branje povezano tudi s fleksibilnostjo.