Konkretno gre za zgodbe, ki se odvijajo v nekdanjih kolonialnih silah, po katerih se gibljejo nesrečni, osamljeni in razočarani južnoameriški priseljenci.

Ali kot pravi v spremni besedi Carlos Pascual: "Ti ljudje s svojim izseljenstvom ponovno prinašajo jezik, navade, vraževerja in verovanja, ki so jih bile pred njimi gojile in odnašale generacije mater, dedov in prababic na palubah ladij, namenjenih proti vzhodu ali južno od Evrope." Vraževerij, verovanj in nenavadnih prilik je v dvanajstih zgodbah, ki jih je Marquez pisal polnih osemnajst let, nanje pozabljal, jih znova oživljal, preverjal in situ ter končno izdal ob petstoti obletnici Kolumbovega odkritja Amerike, na pretek. Vsaj v najboljših primerkih, ki jim lahko odmerimo polovico obsega, najdemo delčke spiritualnega sveta, ki ga Marquez v vrhunski romaneskni obliki posveča Latinski Ameriki.

Kratka forma ima svoje zakonitosti in pri Marquezu imam občutek – podobno kot pri Murakamiju ‒, da mu ne pusti v polnosti razviti svojega prepoznavnega sloga in grandiozne, prepletajoče se naracije, zato nekatere epizode v najboljšem primeru učinkujejo kot šarmantne skice. Drug problem verjetno prinaša dejstvo, da se je Dvanajst potohodnikov oblikovalo iz različnih oblik in žanrov; nekatere zgodbe so bile (kot avtor priznava v uvodniku) prvotno novinarski prispevki, druge filmski scenariji, ena je bila celo televizijska nanizanka, skratka, dolga nosečniška doba in slogovna neenotnost nabirku nista naredili usluge.

Kar še ne pomeni, da je zbirka brez soli, nesrečno izseljenstvo in izguba sta vodilni temi kratkometražnega ducata čudaških prigod, kjer popotovanja in iskanja protagonistov redko doživijo srečen konec. Izgnani predsednik neimenovane karibske države v Švici razprodaja svoje premoženje za nujno operacijo; kolumbijski notar vandra po Rimu in zahteva svetniški status za svojo nestrohnelo hči, ki jo prenaša v kovčku; Kolumbijka dunajski meščanski družini prodaja sanje in razkriva njihovo prihodnost itd.

Status klasike si bodo zagotovile vsaj tri miniature, Maria Dos Prazeres, v kateri postarana brazilska prostitutka svojega psa privaja na to, da bo po smrti jokal na njenem grobu, Samo telefonirat sem prišla, kjer ženo barcelonskega čarodeja pomotoma zaprejo v psihiatrično bolnišnico sredi španskega podeželja, in Sled tvoje krvi v snegu, kjer mladoporočenka med potovanjem po Franciji krvavi iz prsta in nazadnje doživi nezavidljiv konec. Če ne drugega, uspe Marquezu v večino zgodb prepričljivo zamesiti elemente bridkosti, melanholije in hrepenenja, ki praviloma zaznamujejo izseljensko izkušnjo.