Kot je na prvi Figi posvečeni novinarski konferenci napovedal urednik založbe Beletrina Mitja Čander, slovenski bralci v roke dobivamo "izjemno dobro in ambiciozno besedilo", ki ga je Vojnović ustvarjal več let. Posebej je izpostavil slikovito kuliso - dogajanje je postavljeno v Ljubljano in Istro, deloma tudi v Bosno in Egipt - in zelo širok časovni lok, ki ga je v romanu zajel avtor. Zgodba sega od 50. let do danes. Figa je po Čandrovih besedah simbol življenjske moči in veselja ob vseh mejah, na katere naletimo v življenju.

Figa je po besedah urednice Špele Pavlič predvsem zgodba o glavnem junaku Jadranu, ki iz mozaika spominov sestavlja veliko zgodbo povezav, da bi razumel samega sebe. Ker ne razume, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja, poskuša razkriti, zakaj je, domnevno s pomočjo sumljive stekleničke zdravil, odšel njegov dedek Aleksandar. Poskuša si pojasniti odhajanje babice Jane, razkroj njenih spominov, njeno pozabo, njeno življenje v svetu demence, in odhod očeta Safeta, njegovo izginotje iz Ljubljane v prvem letu balkanske vojne.

Prav tako poskuša razumeti svojo mamo Vesno, njeno nerazložljivo jezo na dedka in njeno zamolčano razočaranje nad očetom. Ko pa je zgodba sestavljena, ko so vzroki pojasnjeni, povodi osmišljeni in motivi razkriti, Jadran spozna, da mu razumevanje družinske preteklosti ne daje navodil za njegovo prihodnost.

Vsak (si) pripoveduje svojo družinsko sago
Vojnović je povedal, da je imel že od nekdaj občutek, da si vsi na neki način sestavljamo svoje zgodbe. Že z rojstvom smo postavljeni v neki kontekst, nato nam nekaj povedo, nekaj zamolčijo in pozneje postopoma odkrivamo in sestavljamo zgodbe. Ko jih pripovedujemo, pa iz svoje preteklosti izbiramo tiste dogodke, ki naj bi nas najbolj zaznamovali.

Roman je zasnoval kot avtobiografsko pripoved glavnega junaka, ki jo pripoveduje zato, da bi samega sebe opravičil.

"Najpočasnejša" med umetnostmi
Vojnović pri literaturi najbolj občuduje, da je verjetno zadnja izmed umetnosti, pri kateri ima avtor še možnost, da lahko ustvarja dolgo, tudi več let. Roman je nastajal tako, da je najprej napisal posamezne dele, te je nato po principu montaže sestavljal v celoto, ki jo je dodatno prečiščeval.

Dva romana, dva kresnika
Vojnović je leta 2008 izdal romaneskni prvenec Čefurji raus!, za katerega je leta 2009 dobil nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta. Po romanu je bila istega leta narejena gledališka predstava, leta 2013 je avtor po njem režiral film. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, za katerega je dobil svojega drugega kresnika; po njegovi predlogi je ljubljanska Drama postavila tudi gledališko uprizoritev.