prišle izjemno osebne izkušnje ter izzivi, s katerimi se literati spoprijemajo v današnji situaciji.

Povezovalec Aljoša Harlamov je omizje izgradil kot odprto platformo, pri čemer se je v izhodišču navezal na prevpraševanje položaja avtorja v 21. stoletju, torej v času, ki prinaša nenehne izzive ter hitre družbene spremembe. Če smo nekoč vsaj v grobem pojem avtorja še razumeli kot definicijo nekoga, ki piše za preživetje, je danes povsem drugače, pri čemer se je Harlamov osredotočil predvsem na slovensko situacijo ter naš državni sistem sofinanciranja kulture, različnih štipendij, rezidenčnih programov in konec koncev tudi statusa samostojnih kulturnih delavcev ter prekarnega dela. Pri tem je v ospredje kot že večkrat do zdaj prišel spremenjen odnos javnosti do kulture in njenih ustvarjalcev, saj slednje ljudje vse bolj dojemajo kot družbene parazite ter na drugi strani opozoril tudi na zahteve neoliberalnega trga, ki avtorje potiskajo v čedalje večjo eksistenčno krizo.

Kot prvo sogovornico je ob vprašanju, kako danes preživeti s pisanjem, pozval slovensko pisateljico, letošnjo avtorico v fokusu, Mojco Kumerdej. Ta ima, tako kot številni slovenski ustvarjalci, status samozaposlene pisateljice v kulturi, a mora hkrati za preživetje opravljati tudi mnogo drugih poklicnih vlog, od umetnostne ter gledališke kritičarke, teoretičarke do režiserke. Če smo nekoč pisatelje še lahko oklicali za boeme, danes ni več tako, saj se ob vseh mogočih poklicih, ki jih mora avtor opravljati poleg samega pisanja, pojavlja vprašanje organizacije razporeditve njegovega delovnega časa. Pri tem je pisateljica poudarila problematiko zamude izplačil, hkrati pa ob poklicu pisatelja ni pozabila tudi na težave preostalih umetniških poklicev in nevladnih (kulturnih) organizacij, soočenih s pomanjkanjem sofinanciranja oziroma pogosto brez tega, kar predstavlja izzive, za katere upa, da jih bo morebiti resneje vzela nova politična struktura, ki se pravkar vzpostavlja na slovenskih tleh. Hkrati je za državno sofinanciranje Kumerdej dejala, da sicer pomaga pri avtorskih naporih, a ob tem lahko deluje tudi v službi populističnega neoliberalnega trga, saj se morajo ustvarjalci za dosego in ohranitev statusa samostojnega kulturnika zatekati v hiperprodukcijo, ki pogosto stoji na nasprotnem bregu kot ustvarjalnost sama. Ob navezavi na izkušnje iz drugih držav se je prvi oglasil slovenski pesnik, esejist in prevajalec Primož Repar, ki je poudaril, da imamo v Sloveniji podporni sistem, kakršnega marsikje ne poznajo, ter to prikazal na primeru Slovaške, kjer status samozaposlenega v kulturi ne obstaja in kjer je pisatelj kot samostojni poklic izjemno redek primer. Večjo težavo sam vidi v odnosu javnosti do literature in s tem povezano do njenih avtorjev, pri čemer je po njegovem mnenju potreben radikalen preobrat v družbi ter pot, ki iz gole ekonomije vodi v zadružništvo. Kot ustanovitelj revije in založbe Apokalipsa je položaj ponazoril na primeru lastne založbe, v kateri za izdajo knjig po petindvajsetih letih delovanja ne dobivajo več državne podpore, hkrati pa se je ozrl zunaj tega na položaj, kjer pomen in izdajanje literarnih del usihata, ter opozoril, da civilizacija brez literature in knjige, v kateri je pomembna zgolj uporabnost ter potrošništvo, ne bo preživela. Nekoliko bolj optimistično je sklenil, da moramo ne glede na težko situacijo nekako vzdržati oziroma vztrajati, saj če ne pišemo in ne delujemo znotraj literature, se tudi realne spremembe v družbi ne morejo zgoditi.

Izkušnje po svetu
V nadaljevanju debate se je Harlamov navezal na Ilija Trojanowa, ki je prek zgodovine dokazoval, da avtorji skoraj nikoli niso preživeli zgolj od svojega pisanja, a vendar pomembno pri tem dodal, da se tudi druge forme pisanja ter kulturniškega dela danes sorazmerno manjšajo. To je povezal tudi z našim največjim časopisom Delo, v katerem je zavoljo osredotočenosti na ekonomski prihodek vse manj pozornosti namenjene kulturi. Je potemtakem v situaciji, v kateri ima literarni ustvarjalec oziroma širše gledano kulturni delavci vse manj prostora za svojo pisateljsko delo, ki ga more na drugi strani ves čas dopolnjevati z vlogami urednika, založnika, kolumnista, organizatorja in podobnim, poklic avtorja sploh še profesija ali je prostoročna dejavnost, konjiček, so bila nekatera od nadaljnjih izhodišč, ob katerih je svojo osebno izkušnjo navedla poljska pisateljica ter pesnica Wioletta Grzegorzewska, ki od leta 2006 živi v Veliki Britaniji. Zavoljo slabega eksistenčnega položaja je namreč morala zapustiti domovino, kjer je dolgo ob pisanju delala kot prodajalka knjig, ob svoji preselitvi v Veliko Britanijo pa kot avtorica ter mama sicer prejela pomoč številnih podpornih organizacij, a vendar priznala, da je sistem literature v Angliji izjemno zaprt, saj vsak pisatelj za vstop vanj potrebuje svojega agenta, možnost katere imigrantski avtorji vsaj v večini primerov žal nimajo. Pri tem je sama imela srečo, saj je imela ameriškega posrednika, ki ji je odprl pot v tamkajšnji sistem, današnjo literarno situacijo pa primerjala s poslom, kot del kupčij ekonomskega trga, saj je tudi v Veliki Britaniji ob tradicionalni književnosti vse bolj prisotna transformacija tega v različne oblike blogerstva, samopromocije ter piarovstva, kar od avtorja prav tako zahtevajo založniške hiše, pri čemer zanjo pisateljstvo še pomeni eksistenco, a je kot samozaposlena soočena s težkim preživetjem.

Na slednje se je odzvala tudi malteška pisateljica Loranne Vella, ki je sicer dejala, da svojega pisateljstva nikoli ni razumela kot edinega vira preživetja, saj zgolj z literaturo enostavno ne moreš preživeti. Premalo ljudi se namreč zaveda, da sta napor in čas, potrebna za ustvarjanje, zelo velika, pri čemer ji pisanje osebno zavoljo gole eksistence pomeni prostoročno dejavnost, ki jo opravlja šele po zaključku svojega osemurnega delovnika prevajalke. Pri tem se je navezala na slovensko situacijo in status samozaposlenega v kulturi navedla kot primer dobre prakse, ki na Malti ne obstaja, saj je v njeni domovini literarno udejstvovanje še vedno vzeto kot konjiček, hkrati pa opisala vse večje zahteve trga po hiperprodukciji, v kateri preživi le redko kateri avtor. Podobno izkušnjo ima slovenski glasbenik in pesnik David Bandelj, ki sicer živi v Italiji, katere literarni sistem je opisal kot zaprt in kjer kot avtor dolgo čakaš na izdajo literarnih del, s čimer je težko preživeti. Zavoljo tega se je odločil za status »odvisnega pesnika« saj ob svojem ustvarjalnem delu, opravlja tudi poklic učitelja. Pomembnejše vprašanje kot zgolj samo preživetje pisatelja in njegovega poklica sam namenja preživetju svojega pisanja v kolektivnem spominu oziroma kanonu, čemur je sledilo tudi nadaljevanje debate, ki se je prestavilo na pomen literarnih del in njihovega statusa v današnjem času. Avstrijska pisateljica Karin Peschka je predstavila avstrijsko situacijo, ki ima dober sistem podpore ter štipendije za imigrantske avtorje, kar je po njenem mnenju pripisati tradiciji večjezičnosti. Avtorica, ki je v preteklosti še imela službo kot socialna delavka, zdaj lahko živi od pisanja, a ne od prodaje knjig, pač pa iz državnega podpornega sistema ter mecenstva privatnega sektorja, ki običajno finančno podpira literarne nagrade. Pri tem je prikazala, da v sklopu tega avtor prihaja tudi v odvisen položaj, saj kot uporabnik javnih sredstev ali sponzorskih donacij vstopa v področje cenzure oziroma omejene svobode, ko postane toliko pomembnejše, kaj poveš in kako to izraziš.

Podpora družbe in države v polju svobodne literature
Situaciji državne podpore in kako ta deluje na neodvisnost ali odvisnost je povezovalec dodal še zahteve trga ter državnih institucij, ki avtorje vse bolj neusmiljeno silijo k nabiranju nagrad, hiperprodukciji, medijski prepoznavnosti ter obisku festivalov, pri čemer pa lahko iz takšnega sistema slehernik vsak čas tudi izpade. Noémi Kiss, madžarska pisateljica je temu pridala madžarsko politično/kulturno situacijo, ki vse bolj vpliva na literaturo in pri tem pisanje prikazala bolj kot intimen problem. Kot ženska avtorica v izjemno patriarhalni družbi in neoliberalnem sistemu, ki avtorja potiska na obrobje, je zelo dobrodošlo omenila tudi pogosto spregledan problem, da literarni svet ostaja zazrt predvsem v mlado literaturo in moške avtorje. Nekatere od ugodnosti literarnega sveta so namreč ženskim avtoricam pogosto nedosegljive – pri tem je to ponazorila na primeru pisateljskih rezidenc, ki so običajno zamejene z letom starosti ter izpostavila ženske avtorice, mame, ki na rezidence pogosto z otroki ne morejo oditi, ko pa ti odrastejo, so velikokrat same že prestare za pogoj sprejema na takšna bivanja, kar sta v izkušnjah svojih držav in literatur prav tako potrdili Poljakinja Wioletta Grzegorzewska ter Avstrijka Karin Peschka. Nekoliko bolj pozitivno sliko je orisala irska avtorica Éilís Ní Dhuibhne, ki je v primeru svoje domovine povedala, da je ta v preteklosti bila izjemno patriarhalna tako znotraj družbe kot tudi literature, a se situacija vseeno izboljšuje, saj je bilo leta 1960 med romanopisjem okoli 20 odstotkov ženskih avtoric, danes pa je 50 odstotkov, pri čemer je opisala tamkajšnjo kulturno situacijo. Na Irskem pisatelji prav tako prejemajo državno podporo in so prek te oproščeni tudi plačila nekaterih davkov, pogoste so štipendije ter združenja, ki skrbijo za akademike, pisatelje in umetnike, a vendar so tudi pri njih takšne pridobitve pod čedalje večjim napadom ekonomskega trga, politike ter družbe, kar je ponazorila, da izključno od svojega pisanja morebiti lahko preživi le pet ali šest irskih avtorjev. Nekoliko drugačen pristop je pri tem prevzel ukrajinski pisatelj Andrij Ljubka, lanski dobitnik štipendije srednjeevropske pobude, ki je ravno na primeru Slovenije in tukajšnje literature spoznal, da pogosto radi tarnamo in da morebiti vse ni tako apokaliptično, saj imamo poleg nekaterih drugih evropskih držav vsaj za zdaj še stoječi podporni sistem, pri čemer se je prav tako navezal na tematiko preživetja, ki je v Ukrajini v primerjavi s slovenskim prostorom veliko bolj zaostrenega značaja tako v resničnem svetu kot znotraj pisanja.

Iz družbe v literaturo in do bralcev
Ena izmed pomembnejših tem omizja, s katerimi je povezovalec nadaljeval debato, je bila tudi recepcija literarnih del oziroma povedano preprosteje bralstvo. Izpostavljena vprašanja so tako bila predvsem, kdo je resnično občinstvo in odjemalci naših pisanj, kje so meje visoke ter žanrske literature ter kaj je avtor brez občinstva. Pri tem gre po njegovem mnenju priznati, da tudi v preteklosti literatura ni bila deležna množičnega bralstva, a se položaj z zdajšnjimi trendi, denimo z uporabo družbenih omrežij v času, ko knjiga pravzaprav sploh ne predstavlja več primarnega medija komunikacije avtorja z bralstvom, opazno poslabšuje. Nekoliko drugačno perspektivo je ponudil kanadski pisatelj, pesnik, esejist, urednik in učitelj kreativnega pisanja, Stuart Ross, za katerega je Evropa nekoč pomenila pisateljski paradiž, a v primeru Kanade in evropskih držav danes glede omenjenih problematik opaža podobne izzive. Sam je občutek svobode pridobil prav s tem, ko se je prenehal obremenjevati z občinstvom, ob napeti situaciji, ko mora poleg ustvarjanja za preživetje opravljati različne poklice, pa povedal, da je vloga pisatelja predvsem v tem, da sledi svojemu sebi, svojemu delu, ter da je vsakršno delo vedno element ter del pisanja. Ob vprašanjih bralcev današnjih literarnih del in kako te nagovoriti, se je iz občinstva oglasila letošnja štipendistka srednjeevropske pobude, moldavska avtorica Maria-Paula Erizanu, ki je navedla primer Facebooka ter nakazala, da ta ne pomeni zgolj sredstva samopromocije, pač pa lahko deluje tudi kot platforma za objavljanje literarnih del ter iskanje občinstva, s čimer vloge socialnih medijev sama ne vidi nujno v negativni luči, a so ji nekateri izmed soudeležencev prav tako nasprotovali, saj Facebook v svoji resnični osnovi ni brezplačen in je kot del neoliberalnega trga enakovreden kreator prej omenjenih izzivov, s katerimi se je soočala okrogla miza SEP.

Ta je bila letos v vlogi povezovalca Aljoše Harlamova sestavljena kot odprta platforma izmenjave različnih mnenj, predvsem pa zanimivih, intimnih izkušenj posameznih avtorjev in občinstva. Zelo dobrodošlo so debate spregovorile o materialnih položajih posameznikov, kar se sicer redko poudarja v javnosti, hkrati pa s soočenjem različnih avtorskih izkušenj iz različnih svetovnih držav poskrbele za seznanitev s širšo, tudi zunajliterarno situacijo v svetu. Pri tem sicer omizje ni konkretno odgovorilo na zastavljena vprašanja oziroma našlo rešitve za izhod iz problematike, ki obdaja avtorje ter njihovo eksistencialno in literarno preživetje v današnjem času, saj gre za vprašanja, v katera bi se nujno morala vključiti tudi širša civilna družba ter državni aparati, a vendar je že z občutjem kolektivnosti navzočih poskrbela vsaj za možnost iskanja alternativ ter boja v prihodnje.