Na gradu Bogenšperk, kjer je Janez Vajkard Valvasor v svojih najdejavnejših letih vzpostavil bakroreznico, so predstavili knjigo Zemljiški gospod Janez Vajkard Valvasor in njegov urbar avtorja Borisa Golca, ob tej priložnosti pa urbar tudi razstavili. Urbar, ki je nastal okoli leta 1680 (najpozneje 1683), je po obliki in vsebini sicer skromen, kar pa ne zmanjša njegove dokumentarne vrednosti. Valvasorjev lastnoročni rokopis namreč ni le edini urbar iz časa Valvasorjevega gospodarjenja na Bogenšperku, marveč tudi najstarejši ohranjeni urbar za bogenšperško posest.

V urbarju z jasnim naslovom Kaj zdaj pripada gradu Bogenšperk in tudi gradu Lihtenberk so zapisani običajni urbarski podatki, od odložnikov in plačnikov gozdnine ter odvetščine, do drugih obveznosti. Vendar Valvasor ni mogel iz svoje kože. Nenavadno narativno se je razpisal tudi o tistem, kar v urbarje običajno ne sodi, ribah, sadju, živini in drugih podobnih rečeh, je za TV Slovenija pojasnil Boris Golec.

Po besedah urednika Jureta Volčjaka iz Arhiva Republike Slovenije Golčeva knjiga odgovarja predvsem na vprašanje, kako uspešen oziroma neuspešen je bil Valvasor pri gospodarjenju posesti gradov Bogenšperk, Lihtenberk in Črni poto, vprašanje, ki so ga življenjepisi in druge obravnave polihistorjevega dela precej pavšalno obdelale.

Dejavnih dvajset let in Valvasorjev bankrot
Valvasor je grad Bogenšperk kupil leta 1672 in sledilo je Valvasorjevo najustvarjalnejše življenjsko obdobje. Tedaj si je Bogenšperk prislužil naziv Parnas, kot ga je poimenoval njegov nürnberški korektor Erasmus Francisci. Vendar je bila cena za plodovito grafično in knjižno dejavnost visoka, dve desetletji po nakupu gradu je premočno zadolženi Valvasor posest prodal in se preselil v Krško.

20 strani popisa prihodkov
Urbar, ki se je ohranil v arhivskem fondu cistercijanskega samostana Kostanjevica, hrani pa ga Arhiv RS, je morda prej osnutek ali pa priložnostni popis prihodkov od zemljiške posesti s prilogama. V Kostanjevici je od leta 1705 do svoje smrti živel Valvasorjev najmlajši sin iz prvega zakona Janez Volf Engelbreht, pater Štefan, varuh polihistorjevih otrok iz tega zakona dr. Janez Jožef pl. Wallensperg pa je Valvasorjevo zapuščino izročil v hrambo kostanjeviškemu opatu Frideriku Hofstetterju z naročilom, naj se sporazume z otroki in jih pravično izplača iz zapuščinske mase.

Knjigo, v kateri Boris Golec predstavi, da Valvasor kot zemljiški gospod ni bil posebno uspešen, so pospremili s faksimilom s transkripcijo in slovenskim prevodom urbarja.