Ni rekel sok ali pivo, ampak je omenil kavo. Kajti kava ni pijača, ki jo pijemo zato, da se bomo odžejali. Ampak z njenim uživanjem nujno nekaj sporočamo. Vsebina sporočila pa je odvisna od tega, od kod prihajamo. Na teh naših prostorih, ki jih na eni strani zamejujejo Karavanke, na drugi pa denimo Pelagonija s svojimi polji tobaka, je kava in njeno pitje simbol prijateljstva, vzdrževanja vezi, pogovora, ponovne izgradnje skupnosti in pa tudi odpuščanja.

In kava je le eden izmed "izdelkov" z oznako Made in YU, ki so zbrani v knjigi esejev z naslovom Made in Yu 2015 in ki sta jo uredila dr. Tanja Petrović in dr. Jernej Mlekuž. Knjiga, ki je izšla pri ZRC-ju SAZU, prinaša raznolike zgodbe iz jugoslovanske industrijske, športne, kulturne in popkulturne, mitske in vsakodnevne preteklosti in dediščine. Avtorji posameznih prispevkov (dr. Franc Trček, dr. Tanja Petrovič, dr. Breda Luthar, dr. Maruša Pušnik, dr. Jernej Mlakuž, Polona Sitar, dr. Nikola Janović Kolenc, dr. Ildiko Erdei, dr. Martin Pogačar, Tanja Radež, Ana Panić, Dino Bauk, dr. Mirt Komel, Valter Cvijić in Dora Komnenovič) s pomočjo svojih protagonistov esejistično obdelujejo in premišljujejo o pomembnih marsikdaj dramatičnih spremembah, o preoblikovanju vsakdanjih, kulturnih, političnih, družbenih, ekonomskih in mitskih svetovih na območju nekdanje skupne domovine.

"Jugonostalgija, posplošeno poimenovanje za pozitiven čustveni odnos ljudi na območju nekdanje Jugoslavije do (svoje) socialistične preteklosti, je prav tako pogosto zvedena na nereflektirano, površno fetišizacijo objektov potrošnje iz izgubljenega socialističnega sveta," zapišeta v uvodu h knjigi Petrovićeva in Mlekuž. Materialne sledi socializma in spomini na nekdanjo skupno domovino pa imajo seveda pomembnejšo, bolj refleksivno in tudi bolj relevantno politično vlogo. Knjiga nam tako v esejistični formi prinaša različna besedila o vonjavah, okusih, predmetih in tudi občutenju vseh teh vonjav, okusov in predmetov, ki so zaznamovali generacije, živeče v Titovi Jugoslaviji.

Ja, le kdo izmed njih se ne spomni Rum ploščic, čokoladic Braco in Seka, kdo se ne spomni kavnega nadomestka Divka, pa Gavrilovićeve jetrne paštete, kdo se ne spomni Oliverja Mlakarja, Kvizkoteke, Lokice Stefanović, kdo se ne spomni kavbojk iz Trsta in ljudi, ki so imeli na sebi tudi po dvoje ali troje hlač, ker si lahko uvozil samo ene, kdo se ne spomni kavbojk iz Korsa iz Rogaške Slatine, seveda Cockte in premajhnih stanovanj, v katerih bivamo še danes, Vučka, velike četverice Dinama, Hajduka, Partizana in Crvene Zvezde, Vahida Halilhodžića, Haseta Ferhatovića, Slaviše Žungula in Vita Muženića, Vedrana Rožića in Dragana Džajića, pa Velimirja Zajca in Srečka Bogdana?

Fičko po Jugoslaviji
In med "izdelke" z geografskim poreklom, katerih korenine segajo v državo, ki je več ni, sodi tudi fičo. Priljubljeni fičko. Avtomobil, ki ga prav tako ni več, pa čeprav še šestdeset let po svojem rojstvu in trideset let po svoji smrti, ko se je s parkirišča tovarne Zastava v Kragujevcu odpeljal zadnji primerek Zastave 750, buri duhove, sprošča domišljijo in kopiči spomine.

Fičko po Jugoslaviji je monografija Martina Pogačarja, znanstvenega sodelavca ZRC-ja SAZU-ja, ki odpira vprašanja jugoslovanske avtomobilske dediščine in spomina na njene dosežke. Skozi postjugoslovanske zgodbe, nakopičene okrog fička, skozi pesmi slave, spisane v čast junaku kragujevške tovarne, predmetu, ki je povojno pretežno agrarno državo zaznamoval kot sodobno družbo, mobilno družbo, skozi filme in oddaje, posvečene avtomobilu, ki je zaznamoval generacije, katerih spomin seže še tja v prejšnjo skupno državo, skozi anekdote in tudi vice, razčlenjuje življenje avtomobila, hkrati pa odpira večplastna vprašanja o avtomobilski dediščini in odnosu do socialistične preteklosti, s čimer presega golo nostalgijo in spomine.

"Ne politika in ne rja, ne spreminjajoči se estetski kriteriji, niti pričakovanja in zahteve voznikov ter tehnološko inoviranje avtomobila niso uspeli materialno ali simbolno pokopati fička," zapiše v svoji knjigi Pogačar. Fičko je namreč del intimnih zgodovin. Te pa ne sodijo ne pod rušo ne na smetišče zgodovine. Verjetno ima vsak, ki se še spominja fička, ki ga je videl, se v njem vozil, ga vozil, z njim potoval, kakšno posebno in osebno zgodbo. Sam se spomnim štiričlanske družine na trajektu za Cres, ki je v svojega fička zložila ne le stole za kamping, ne le mize in vseh tistih potovalk z oblačili, škatel s hrano in igračami za dva manjša otroka, ampak je uspela na streho privezati tudi leseno kletko z dvema kokoškama, ki sta socialistični družini tam nekje pod borovci omogočali užitek domačih jajc in ob slovesu z jadranskega otoka verjetno tudi kakšno dobro in močno kurjo juho ter zvrhan obrok pohanih perutničk. Pa to ni nikogar presenečalo. Tako se je pač potovalo. Moj dedek je, medtem ko smo se vozili tja proti Umagu in ko so mu v koloni za njim trobili gastarbajterji z opli in starimi mercedesi, vedno znal reči: "Počasi se daleč pride!" In res, fičko je prišel povsod. Počasi. Bil je kot reven sorodnik s podeželja, ki se mu je uspelo preriniti tudi tja, kamor ga nihče ni vabil, kaj šele želel. Resda skozi mala vrata, pa vendar; in kot tak postal ikona nekega političnega sistema, družbene ureditve in kulturnega okolja. In zato fičko danes ne sodi niti v garažo niti v muzej, marveč v spominsko knjigo družbenih, političnih in kulturoloških spominih, kakršne predstavljajo zgodbe o jugoslovanskih frajerjih, ki so ženskam kar ob cestah slačili najlonke, tudi tiste s črto, in jih uporabili kot zamenjavo za strgan jermen motorja.

Fičko je kot simbol, takšen ali drugačen, ja, v nekaterih primerih danes tudi statusni simbol, če si le kdaj pa kdaj prikličemo v spomin našega gospoda predsednika Boruta Pahorja, preživel kot fenomen. Za razliko od njegove mlajše sestre stoenke in še mlajšega brata juga. "Paradoksalno, v tehničnem smislu je fičko komaj-še-avto, v simbolnem pa še danes predstavlja arhetip motorizacije jugoslovanskega prostora in pomemben del v življenjih in spominih posameznikov, družin, skupnosti," dodaja Martin Pogačar.

Zgodovina nas samih
Ja, ne glede na kakovost materiala, fička je nemogoče poškodovati. Pa ne samo fička. Vseh tistih izdelkov in "izdelkov" z oznako Made in YU, ne more ne raniti ne uničiti še tako zavzeto "šraufanje" ideologije. Preprosto zato, ker ne gre za zgodovino, ki nam jo razkrivajo učbeniki in knjige, ki je ne pišejo zgodovinarji, ampak je to naša intimna zgodovina. Zgodovina nas samih. Ta sa pa vselej vzpostavlja v odnosu med izdelkom in osebo.

Tadej Čater