Pri Celjski Mohorjevi družbi so izdali in predstavili delo zgodovinarja Ignacija Vojeta Od Osmanov do Celjanov: Utrinki preteklosti, v katerem je zbranih 21 tematsko zelo različnih prispevkov. Skupno jim je le to, da se nanašajo na zgodovino Balkana ter da so napisani poljudno, za širok krog bralcev, je dejal avtor spremne besede Vasko Simoniti.

Po besedah Simonitija je zgodovina Balkana zelo kompleksno področje. Sam je to znanje prejel od profesorja Vojeta, ki je snov podajal na način, da si lahko vzpostavil distanco ter skušal razumeti različne motive in se naučil ne izrekati sodb. Tudi v pričujoči knjigi je avtor izbral prijazen način, ki prek zgodb, ki pa imajo preverjeno zgodovinsko ozadje, spregovori o različnih temah, od turških vpadov do zgodbe o pravoslavni cerkvi v Ljubljani.

Kdo je bil resnični Jurij Kozjak?
Delo je razdeljeno v tri poglavja: Zgodovinske črtice, Umetnostnozgodovinski utrinki in Arhivske beležke. V prvem so zbrane pripovedke iz obdobja turških vpadov, ki so nastale na podlagi ustnega izročila. Med njimi si bodo bralci lahko prebrali mit o Juriju Kozjaku, katerega zgodbo je Josip Jurčič postavil v Stično. Po zgodovinskih virih naj bi šlo za resničen dogodek leta 1475, ko so v bližini Brežic Turki zbirali slovenske plemiče za prodajo na turški trg. Med njimi je bil tudi Ludovik Kozjakar - Jurčičev Jurij Kozjak - o katerem pričajo dokumenti, ki so jih našli v Dubrovniku. Ta je bil vmesna postaja do Carigrada.

V prvo poglavje je Voje vključil tudi črtico o romanju Ulrika II. Celjskega k sv. Jakobu v Kompostelo na željo svojega deda Hermana II., ki je zakrivil uboj Veronike Deseniške. Odprava naj bi štela okoli 100 ljudi, denar zanjo pa sta prispevala njegov oče Frederik II. in teta Barbara. Podatke o tem je Vojetu, kot je povedal, iz neke španske knjižnice, prinesla študentka iz Madrida.

V drugem sklopu so zbrani predvsem članki o pravoslavnih spomenikih, ki so Vojeta zelo pritegnili. Med drugim sta predstavljena srbska samostana Studenica in Dečani, mogoče pa je prebrati tudi prispevek o pravoslavni cerkvi v Ljubljani. V tem poglavju je predstavljen tudi najstarejši znani načrt mesta Ljubljane.

Varuhi zapuščine
V Arhivskih beležkah je Voje opisal zgodbo o tem, kako je v mladosti s prijateljema Vladimirjem Klemenčičem in Borisom Paternujem reševal dediščino Mohorjeve družbe na Koroškem. Gradivo, v katerem so bili različni dokumenti in rokopisi Ivana Cankarja, Frana Saleškarja Finžgarja in Franca Ksaverja Meška, so prejeli od Valentina Podgorca in ga prek jugoslovanskega konzula v Celovcu Mitje Vošnjaka prenesli v Slovenijo.