Besedila, pod katera se podpisuje, so namreč bolj pripovedna kot lirska, bolj ilustrativna kot asociativna in kot taka so vselej pripovedovala svojo zgodbo. Ali kot sam pravi, "človek pač raste, se stara, začenjajo ga zanimati stvari, o katerih nekoč ni niti razmišljal. Gotovo pa uspeh, ki si ga deležen na enem področju ustvarjanja, pripomore k temu, da se počutiš dovolj samozavestno, da poskusiš še kje." In je poskusil in pri založbi Miš izdal roman z naslovom Pevci pozabljenih pesmi, v katerem je ohranil vso svojo ostrino pikro hudomušnega in hkrati sladko-grenkega sloga, ki ga krasi vse tam od njegovih prvih besedil pred dvajsetimi leti.

Začniva z zares izjemno izvirnim vprašanjem; kako se počutite v pisateljski vlogi?
Pa naj bo izviren še odgovor: Odlično! Res da sem še čisti zelenec na tem področju, saj je moja prva knjiga stara komaj nekaj dni, a moram priznati, da mi je stapljanje s pisateljsko vlogo kar všeč.

Kot ste opazili, vas vikam. Pa ne zgolj zato, ker so taka preprosto pravila, ampak tudi zato, ker ste postali pisatelj. Biti pisatelj pa vsaj v tem našem okolju baje nekaj pomeni. Kaj zares pomeni?
A bi bilo težko reči "gospod pisatelj", če se že naslavljava?

Z lahkoto! Torej, gospod pisatelj, kakšna je vloga pisatelja v tem našem okolju?
Sicer pa bom jaz glede na najino dolgoletno poznanstvo ostal kar pri tikanju. Zares pa takole – napisati knjigo vendarle je neki projekt, ki te okupira za kar lepo časovno obdobje. Po drugi strani pa se danes izda ogromno knjig, boljših in slabših, in samo dejstvo, da si eden izmed knjigopiscev, še ne pomeni, da si zaradi tega nekaj ali nekdo. Če kdo ceni pisateljevanje, ga ceni prvenstveno zaradi tistih avtorjev, ki so napisali kaj res dobrega.

Mislim zelo resno; zakaj pravimo, da mora vsak moški zasaditi drevo, dobiti sina in napisati knjigo?
To so, če sem prav slišal, rekli Kitajci. Kaj jih je gnalo, težko sodim, gotovo pa se zaradi knjige sam ne počutim nič bolj moški. Nasprotno, prek nje človek hote ali nehote razkrije tudi kakšno svojo bolj čustveno plat, kar pa naj ne bi bila odlika klenih moških.

S knjigami smo Slovenci tesno povezani. Učili so me, pa ne samo mene, da se knjige ne mečejo stran. Kot tudi ne kruh. Pa se mi zdi, da imata knjiga in kruh bolj malo skupnega?
Kot nekdo podobne generacije se lahko s tabo in spoštovanjem obeh dobrin samo strinjam. Obema je skupen simbolni pomen, zavedanje, da nas kruh varuje pred lakoto, tako kot nas knjiga pred nevednostjo.

Zakaj torej ta dvoličnost; na eni strani malikovanje knjige, na drugi pa njeno poniževanje?
Pa saj je podobno z vsemi drugimi rečmi na svetu, ali ne? Če boš na ulici srečal par, ki si je močno v laseh, ti bo takoj jasno, da gre za dva, ki sta si blizu, ki sta v zvezi. Da se lahko z nekom zares spreš, ga moraš imeti resnično rad. Po drugi strani pa sam potiskan papir še ne pomeni knjige v velikem pomenu te besede. Je določena razlika med Dostojevskim in avtobiografskim romanom udeleženke resničnostnega tekmovanja, zato je tudi odnos do njiju upravičeno različen.

Od Za eno samo črtico sem te imel do romana. Dolga pot!
Dolgih dvajset let je med njima. Človek pač raste, se stara, začenjajo ga zanimati stvari, o katerih ni nekoč niti razmišljal. Gotovo pa uspeh, ki si ga deležen na enem področju ustvarjanja, pripomore k temu, da se počutiš dovolj samozavestno, da poskusiš še kje.

Prepričan sem, da je zgodba oziroma so zgodbe v vas že dolgo tlele in silile na površje. Kaj se je moralo zgoditi, da je roman uzrl luč sveta?
Res je. Že pred leti se mi je porodila ideja, da bi ob zaresnem ukvarjanju z glasbo, ki se ga gremo s skupino Mi2, kdaj pa kdaj prebil kakšen večer v družbi, v kateri bi malo prepevali ob kitari, kot smo to počeli kot mladostniki na raznih žurih, praznovanjih in drugih priložnostih. Takrat sem skoraj že zbral ekipo, s katero bi se začeli sestajati, a sem idejo kmalu opustil, zavedajoč se, da si ne morem privoščiti še enega glasbeno-pivskega hobija, ki mi bo dodatno jemal že tako redke proste večere. Potem pa me je v nekem trenutku prešinilo, da bi bila zgodba o ljudeh, ki se družijo na omenjeni način, prav zanimiva snov za roman. Pa sem se lotil pisanja. Dve leti pozneje je tukaj.

Ne morem si kaj, da ne bi primerjal vaših besedil za skupino Mi2 in romaneskne proze. Skromno ugotavljam, da gre v obeh primerih za pikrost, hudomušnost, seciranje detajlov, ki nas hkrati bolijo in zabavajo, za posebnosti, ki imajo v tukajšnjem prostoru precej ugledno domovinsko pravico?
Nisem bežal od svojega sloga, ki je poslušalcem poznan iz naših skladb, še več, prav vesel sem, da bralci tudi v mojem knjižnem delu prepoznajo "mene". Sicer pa menim, da je bil ta pikro hudomušni ali sladko-grenki slog nam, ki smo rasli ob poslušanju slovenskega in jugorocka preteklega stoletja, tako rekoč položen v zibelko.

Romaneskno okolje je postavljeno v manjši zaselek, ruralno okolje, v katerega je kot pač v vsako ruralno okolje, in velja seveda tudi obratno, vdrla urbanizacija. Zakaj?
Okolje manjšega slovenskega mesta oziroma kraja sem izbral zato, ker so v takšnem okolju usode prebivalcev mnogo bolj povezane kot v kakšnem večjem mestu. Takšna nedolžna aktivnost, kot je petje pozabljenih pesmi, v večjem mestu verjetno ne bi zmotila nikogar, še zaznali je ne bi, v manjšem kraju pa se opazi. Kmalu bo v tovrstnem druženju kdo že iskal globlji pomen, ozadje, in se pevcem, če mu niso všeč, postavil po robu.

Tovrstna okolja se spet bolj ali manj pojavljajo tudi v vaših besedilih za skupino?
V besedilih svojih skladb, predvsem v tisti bolj zgodnji fazi, sem obdelal kar nekaj zgodb, ki so se dejansko zgodile ljudem v rodnem Rogatcu. V romanu je drugače, tu gre za v celoti izmišljeno zgodbo, ki pa je zaradi razlogov, ki sem jih omenil zgoraj, postavljena v podobno okolje majhnega slovenskega kraja.

Ampak hecno; besedila, ki prihajajo iz takega miljeja, se nas zelo dotikajo. Kaj nam to pove?
Najbrž nič drugega kot to, da smo v Sloveniji vsi po malem vaščani. Kar je konec koncev res. Tudi če nekdo prihaja iz Ljubljane, Maribora, Kopra itd., je od prve njive oddaljen kvečjemu nekaj kilometrov, in če že ne sam, so njegovi predniki ne tako dolgo nazaj tam sadili svojo srečo.

Je življenje na vasi, v manjšem kraju, bolj prijetno kot v mestu ali velja prej obratno?
Vsako ima svoje prednosti in slabosti in to lahko trdim z gotovostjo, saj sem približno v enaki meri izkusil oboje. Če v prvem primeru zmagujeta domačnost, mir, medsebojna povezanost prebivalcev in občutek varnosti in svobode, nudi mesto gotovo mnogo večjo možnost izbire, pestrost ponudbe, boljše zaposlitvene možnosti in umik v anonimnost, če se človeku tako zahoče.

Kategorija slovenskega meščanstva je zelo vprašljiva, saj si meščanstvo vse od prvega udarca leta 1941 in potem še drugega leta 1945 še ni opomoglo. In si zaradi trdne mešanice proletarskega in kmečkega pridiha gotovo še dolgo ne bo. Kako vi vidite slovenskega meščana?
Točno tako, kot si sam rekel. Kot podeželana, ki se je po sili razmer priselil v mesto in se tam spet po sili razmer nekoliko urbaniziral. Pa saj tudi sam kaj dosti ne odstopam od te definicije. No, da ne bom krivičen, seveda pa je med nami tudi nekaj staroselcev in njihovih potomcev, ki še ohranjajo meščanske vrednote in radi zaidejo na področje prava ali medicine.

Zakaj ljudje, predvsem mlajši, zapuščajo vaško okolje, manjše kraje in si svojo srečo skušajo ustvariti v večjih sredinah?
Prvi premik se gotovo zgodi z odhodom v srednjo šolo ali na faks, naslednji pa ob iskanju zaposlitve in s poroko. Pa tudi preveč tradicionalno okolje lahko kakšno bolj svobodomiselno dušo preveč utesnjuje in jo pripravi do tega, da odide drugam.

Vaš junak, Zdravko Strnad, pa se je na vas vrnil. Že res, da so ga v to prisilile okoliščine, pa še najmlajši ni več. Zakaj ste glavnega protagonista iz mesta prestavili v manjši kraj?
Pravzaprav v trenutku ločitve niti ni imel kaj dosti izbire. Na hitro je moral najti zatočišče in se je zatekel v hišo svojih pokojnih staršev v Podgorju. Potem pa je, ne da bi se kaj preveč ukvarjal s tem vprašanjem, kar ostal tam.

Ampak njemu gre v manjšem kraju na bolje. Če verjamemo epilogu, potem si je ustvaril celo eno tako atomsko družino?
Zdravka je treba pogledati v kontekstu njegovega prejšnjega življenja – bil je v zakonu z žensko, s katero ni bil srečen, hodil v službo, ki mu je presedala, o kakšnih prijateljih, hobijih ipd. iz predpodgorskega obdobja ni ne duha ne sluha. V Podgorju pa je spet našel staro družbo, svojo nekdanjo ljubezen, spet si je kupil kitaro, začel zahajati v gostilne in zidanico, v glavnem početi vse tisto, kar je v preteklih letih najbolj pogrešal.

Torej je to recept? Sam sem ravno v zdravkovih letih?
Morda. Čeprav je to najbrž bolj odvisno od tega, koliko si se v načinu življenja, ki ga živiš zdaj, moral odpovedati samemu sebi in temu, kar te osrečuje. Mene osebno Ljubljana, kjer prebivam že dobri dve desetletji, povsem lepo izpopolnjuje in imam občutek, da bi z odhodom iz nje prej izgubil kot dobil.

V redu! Pevci pozabljenih pesmi. Katere in kakšne pesmi so to, ki so pozabljene?
To so vse tiste pesmi, ki po šesti rundi privrejo na plan iz zakopanega spomina nekoga za omizjem, in ki v ostalih praviloma sprožijo reakcije v smislu: "Pa od kod si se spomnil te skladbe? Že celo večnost nisem pomislil nanjo ..."

Zakaj so pozabljene?
Ker je danes kitaro nadomestil YouTube, druženje pa Facebook. Ker smo tisti, ki nas je nekdaj družil rokenrol, danes mame in očetje v srednjih ali zrelih letih in imamo druge prioritete. Pa ker že dve desetletji ni bilo skupine, ki bi razburkala sceno in obnorela mlado generacijo ter jo navdušila za glasbo, kot smo se nekoč mi navduševali zanjo.

Bodo naši otroci še peli te pesmi, če parafrazirava Borisa Kopitarja?
Pričakovanja niso najboljša, pa ne da bi ga zaradi tega pomiloval. Po evropskih in tudi svetovnih poletnih festivalih in na stadionskih koncertih kraljujejo izvajalci, ki so že davno prekoračili abrahama, težko verjamem, da se lahko najstniki enačijo z njimi. Rokenrol kot najmočnejši motor popularne glasbe dejansko postaja stvar starejše generacije. A vendarle nisem povsem črnogled. Verjamem, da se bo sčasoma že pojavilo kakšno novo ime, kakšna nova, še neodkrita rockerska smer, ki bo spet pritegnila mlajše občinstvo in prevzela štafeto od predhodnikov.

Ljubiteljska kultura ima pri nas res dolgo in močno tradicijo, ki sega vse tja v čitalniške čase, ki so že davno minili. Ne pa tudi ljubezen do petja. Od kod ta ljubezen, kje so njene meje?

A lahko sploh rečemo, da ima ljubezen meje? Ko dobiš drugega otroka, ga imaš rad tako kot prvega. In tudi prvega nimaš zaradi drugega prav nič manj rad. Podobno je s pesmimi.

Za konec pa razrešiva le še to dilemo; vem, da je strnad oziroma so vsi ptiči iz družine strnadov odlični pevci, ne vem pa, ali so zdravi kot recimo hren. Mi lahko to vi razložite?

A ni lepo, ko človek za nazaj ugotovi, da so mu nekatere stvari enostavno »ratale«? Ko sem glavnemu junaku romana, Zdravku Strnadu, dajal ime, nisem niti pomislil na to, da bi njegovo ime moralo imeti kakšen pomen. Očitno je na določena vprašanja res treba pogledati iz ptičje perspektive.

Tadej Čater