F. Scott Fitzgerald je konec dvajsetih in na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja kratke zgodbe pisal posebej za Saturday Evening Post; čeprav je bil takrat že slaven in priljubljen pisatelj, je namreč tičal do ušes v dolgovih.

Ker so se bali za živce svojega občutljivega bralstva srednjega razreda, so pri Postu iz zgodb pred objavo črtali vse omembe spolnih dejanj, namigovanja in goloto - stavek, v katerem si gola ženska toči vodo za kopel, je bil na primer spremenjen v oblečeno žensko, ki si toči vodo za kopel.

Mukotrpno nalogo luščenja izvirne podobe besedil iz njihovih rokopisnih osnutkov je opravil akademik James West; šele v tej, "restavrirani" obliki so vključena v najnovejši zvezek Cambridgeevih zbranih del F. Scotta Fitzgeralda. "Preden so te zgodbe bowdlerizirali (cenzurirali - po Thomasu Bowdlerju, ki je leta 1818 izdal "prečiščeno" različico Shakespearovih del, op. n.), so bile polne preklinjanja, spolnih namigovanj, opisov drogiranja in pijanosti. Prav tako ni manjkalo profanosti in rahlega bogokletstva. Junaki pač govorijo kot resnični ljudje. Rokopise so pri Postu zribali do čistega," je West razložil za The Guardian.

Krivični očitki sentimentalnosti
Taki popravki so seveda vplivali tudi na vsebino; v zgodbi The Hotel Child denimo šele nazaj vstavljeni vpisi alkoholizma jasneje osvetlijo dekadenco posameznih likov. V zgodbi Two Wrongs imamo podobno "odvratnega junaka", ki je "bolj pravično kaznovan za svoje grehe - antisemitizem in grobo ravnanje z ženo - če poznamo vse psovke, ki mu letijo iz ust", je prepričan West. "Ena najpogostejših kritik Fitzgeraldovega pisanja je, in to se vleče že desetletja, da se je v svojem pisanju za revije izogibal neprijetnim temam in realističnemu jeziku. Zdaj vidimo, da to ni bilo ravno prostovoljno. Pomembno je, kaj je Fitzgerald napisal, in ne, kar so pri Postu mislili, da bi moral napisati."

Obenem pa bi bilo napačno sklepati, opozarja West, da ti novi stari popravki pisatelja "razkrinkajo" kot antisemita: "Antisemitske žaljivke v teh zgodbah so položene na jezik negativnim likom, ni pa jih v avtorjevem glasu. Liki so sovražni, ne pa on sam."

Fitzgerald se je s pisanjem kratkih zgodb po lastnih besedah precej namučil. V svoje avtobiografske Zvezke je zapisal, da je bila "cena zanje visoka, nekje tam kot za Kiplingove, saj je v vsaki od njih kapljica nečesa - ne moje krvi, ne semena in ne solza, a še veliko bolj osebnega, kot je vse to. Vse moje zgodbe so zasnovane kot romani in zahtevajo od avtorja posebne vrste naravnanost, posebno izkušnjo."

Taka so bila pač pravila igre
V življenju je Fitzgerald napisal 178 kratkih zgodb in jih Postu ter drugim revijam prodal po tudi za štiri tisoč dolarjev. "Nobenega smisla ni, da bi zdaj Post kritizirali, ker so spremenili izvirna besedila," v predgovoru k novi izdaji piše West. "Takšna so bila pravila trga in Fitzgerald, poklicni pisec, jih je sprejel. The Post je ciljal na široko občinstvo srednjega razreda in si ni želel odgnati bralcev in oglaševalcev. Fitzgerald je v zgodbe vključil situacije in izraze, za katere je vedel, da jih bo cenzorska roka omilila ali izbrisala."