Seveda se danes tovrstna tematika večkrat bere drugače - z nekakšne distance, "objektivno", kar je paradoksalno, saj se tudi zgodbe iz knjige Kam bi dala takle dan dogajajo čisto blizu nas. Ali morda prav nam.

Zgodbe Metke Lampret, ki bi jih po formalni plati lahko imenovali tudi krajše novele, prepričajo z osupljivo preprostostjo, iskrenostjo, drobnim smislom za detajle in nepredvidljivimi zgodbenimi zasuki. Nemalokrat jih spremlja suspenz, ki ostane tudi po koncu zgodbe, s čimer jo naredi privlačnejšo, lepšo in hudomušno. Avtorica zajema teme iz vsakdanjega življenja tako imenovanih gogoljevskih "malih ljudi" - pri čemer ima v mislih širok razpon različnih generacij -, ki svet večkrat razumejo na samosvoj način. Razumejo ga v okvirih svojega okolja, v katerem so bili vzgajani in v njem pogosto še vedno živijo. Četudi se bralec z njihovim pogledom, milo rečeno, lahko ne strinja, imajo liki - kot nam prek njih sporoča avtorica - do tako zgrajenega sveta oziroma odnosa do življenja vso pravico. Tudi tisti, ki bi jih distancirano oko označilo z nazivi "neprilagojenosti" ali vsaj šibkejše socialne spretnosti. Zgodbe zato niso cinična replika ali opomin na nujno prevetritev modusa vivendi, ampak so s svojo "naivnostjo" in prepričanjem vase trdno in neoporečno vsajene v neka življenja, kjer bodo tudi ostala.

Vsako izmed enaindvajsetih zgodb gradijo samosvoji liki in v vsaki se odstira samosvoja tematika. Ta je kljub jasno začrtani osnovni liniji večkrat razplastena, z natančno odmerjenimi stranskimi odlivi, ki v zgodbo vnašajo dodatne drobce barvnih tonov. Vsem je skupno natančno oko opazovalca - pripovedovalca, ki opazovano spretno premetava med trpkim in humornim, med zajedljivim in prizanesenim, med kislim in sladkim.

Varana žena ponoči prisluškuje možu in pestuje številne nagajivo popisane občutke, ki se ji ob tem porajajo. Ne z namenom, da bi kakor koli ukrepala. To bi bila lahko končna slika naslovne zgodbe, če zaključek ne bi omogočal tudi drugačnega branja. Nenadna tihost in negibnost starca, pa ženin nagib k njemu. In nežne besede, kot v opravičilo.

Zalezovanje žensk, kar s samozavestnim in "prepričljivim" poznavanjem "obrti" počne samec v letih, je zaradi okoliščin humorno in bridko hkrati. Prvoosebni protagonist je kot nekakšen Estragon ali Vladimir iz Jančarjevega Zalezovanja Godota. Zaverovan v svoj prav, spretnost in izjemnost pri svojem konjičku, ki se je sprevrgel v obsedenost, svoje "žrtve" zalezuje kar na pokopališču, kjer se, tako upa, poslavljajo od pokojnega moža in so kot take najranljivejša ter najlažja tarča.

"Najboljše so vdove. Ne čisto sveže. Črnina od pet do glave, tu nikoli ne veš, kako bo izpadlo. Je čisto možno, da so res žalostne. Té tudi kar v pesek, v marmor ali kar pač je, v travo, ki pokriva grob, strmijo, ne levo ne desno, in si jih lahko dobro ogledam: postavo, pa noge, pa lase, no, to zadnje po navadi pri žalujočih ni ravno pohvalno. Jih malo briga frizura. Jaz gledam in čakam in vidim tiste, ki kar živahno marmor glancajo in plevel pulijo in jih je žalost že minila, če so kdaj zares jokale.

Zdaj se jim spet oči svetijo, in ko rečem dober dan s svojim najbolj žalostno žametnim glasom, kot Tomaž Terček ob Titovi smrti, in se malo opotečem, češ pri srcu me tišči, jaz vem, kako je, ko izgubiš najdražje, a ne, ljuba gospa, vsaj pokimajo. Večina. Nekatere ne, pri teh se ne trudim. Je že kdo drug vskočil, že imajo prijatelja, kot se reče. Hecno, jaz nočem bit prijatelj, jaz imam višjo funkcijo nagledano, jaz sem tolažnik, svetovalec ali po domače, kot Anza reče, libhaber, da te razume svet od Zagreba do Zemuna."

Ob širokem tematskem razponu je že omenjena dvojnost humorja in trpkosti, lepote in bolečine, najbrž edina stalnica pisave Metke Lampret. Stiska in svoboda deklic v iskanju obljubljene dežele, boleče hrepenenje matere ob umetni oploditvi, stopnjevano z naraščajočimi pritiski od zunaj, mlada mamica ob rojstvu prenošenega otroka, prvi zmenek, ki se izkaže, da to ni, duh umirajoče, ki vklene roke njeni edini zaščitnici ... To so teme, ki na samosvoj, labirintno vijugast in v tem smislu izviren način tkejo zgodbe, ki bi se, ali so se, prav lahko zgodile. Zbirka Kam bi dala takle dan je rahločutno in premišljeno napisano delo, v katerem je vselej nekaj trpkega ali otožnega, a ob nepredvideno zasajenih trnih je odeto v mehkobo in toplino. Zgodbe Metke Lampret so zato očarljive in vsekakor vredne branja.

Jasna Lasja, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).