Pred 40 leti je točno na današnji dan umrl gvatemalski literat Miguel Ángel Asturias. Pisati je začel med študijem v Parizu, leta 1923, pod vplivom nadrealistov. Pozneje je obveljal za enega izmed ključnih inovatorjev magičnega realizma, najpomembnejših obnoviteljev južnoameriškega romana. Leta 1967 je za svoje delo dobil Nobelovo nagrado.

Asturias se je leta 1899 rodil v mestu Ciudad de Gvatemala. Po študiju etnologije na pariški Sorboni se je vrnil v Gvatemalo, kjer je izdal nekaj zbirk pesmi, udejstvoval pa se je tudi na političnem področju in v diplomaciji - med letoma 1946 in 1954 je bil veleposlanik v Mehiki, Argentini in El Salvadorju, med letoma 1966 in 1970 pa tudi veleposlanik v Parizu.

V slovenščini je na voljo več njegovih del v prevodu Alenke Bole Vrabec in Janka Modra, med njimi romani Gospod predsednik, Zeleni papež in Koruzarji ter zbirka kratke proze Gvatemalske legende.

V svojih literarnih delih je Asturias kritiko družbenopolitičnih razmer pogosto povezoval z južnoameriškimi miti in tradicijo Majev. Večino svojega življenja je zaradi ostre kritike političnega sistema v Gvatemali preživel v izgnanstvu v Južni Ameriki. Šele leta 1966 ga je novoizvoljeni predsednik Gvatemale Julio César Méndez Montenegro rehabilitiral in ga imenoval za veleposlanika Gvatemale v Parizu. Zadnja leta življenja je preživel v Madridu, kjer je tudi umrl, pokopan pa je na pariškem pokopališču Père Lachaise.

Ko so se zdaj novinarji osrednjega španskega časnika El País na gvatemalsko kulturno ministrstvo obrnili s poizvedbo, kako bo jubilej zaznamovan, se je izkazalo, da tam zanj sploh niso vedeli.

Viden sodobni gvatemalski pisatelj Gerardo Guinea ob tem opozarja, da latinskoameriška književnost druge velikane magičnega realizma deificira, med njimi še posebej pred kratkim umrlega Gabriela Garcío Márqueza, ki je poleg izjemnega besedišča premogel tudi bralcu malo dostopnejši literarni slog. "Težava z Asturiasom je v tem, da je bil preveč baročen za realnost, v kateri je bil. Toda magični realizem diha iz vsake njegove strani, tako kot živi tudi v predmestju katerega koli latinskoameriškega velemesta."

Pisateljev vnuk Sandino Asturias spregledanosti svojega dedka pripisuje politično ozadje: "Njegova osebnost ima dve izjemni in univerzalni plati. Bil je na čelu gibanja intelektualcev, ki so se zoperstavili diktaturam svojega časa, in svetu je predstavil krvavo realnost svoje države." In to sta bila za konservativno gvatemalsko družbo smrtna greha, ki do danes nista bila odpuščena.