Knjigo Debeli zidovi, majhna okna je v Ljubljani živeči pisatelj z mehiškimi koreninami napisal na povabilo urednika Andreja Blatnika. Da Pascuala povabi k pisanju, se je, kot je povedal Blatnik, odločil zato, ker v Sloveniji primanjkuje kakovostnih potopisov. Knjiga veliko pove o Sloveniji, veliko pa tudi o avtorju samem. Posebna dragocenost knjige pa je po njegovih besedah v tem, da gre za enega redkih pogledov na Slovenijo "skozi zunanje oči".
Prevajalka Mojca Medvedšek je osvetlila proces nastajanja in prevajanja knjige, ki je bil nekoliko drugačen kot običajno, saj sta procesa pravzaprav potekala vzporedno. V prevajanje je dobila fragmente, za katere ni vedela, v kakšnem vrstnem redu bodo uporabljeni, poleg tega je lahko avtor vmes posamezne dele tudi preoblikoval. Kot je povedala, je bil tak način dela zanjo privilegij, obenem pa je bilo tudi naporno.

Aktualna problematika begunstva
Knjiga nizozemskega pisatelja, esejista in publicista van Loona po Blatnikovih besedah prinaša trenutno tudi v Evropi aktualno problematiko begunstva zunaj evropskega konteksta. Van Loon je nekaj mesecev živel v taboru Mae La na Tajskem, kjer je podrobneje spoznaval begunce, njihove zgodbe, njihovo kulturo in zgodovino.
Pretresljiv roman o nasilju in izgubi pa ne govori le o begunstvu, hkrati je tudi portret kulture in družbe v eni izmed dežel, ki jih je oblast za dolga desetletja zaprla pred svetom, so zapisali pri založbi. Knjigo je prevedla Tanja Mlaker.

Narkomanska scena
Roman Narkopolis se je leta 2012 prebil v ožji izbor za prestižno nagrado man booker. Zadeto poetična epopeja prek prvoosebnega pripovedovalca opisuje zakulisje opijaške in narkomanske scene v Mumbaju v Indiji, kamor pripovedovalec prispe sredi 70. let preteklega stoletja. V zgodbo vešče vpleta nenavadne sopotnike, ki jih srečuje med lebdenjem v indijskem podzemlju, od lastnika opijske beznice do evnuha - prostitutke in kitajskega priseljenca.
Kot je poudaril Blatnik, je ključna sestavina romana, ki je v slovenščini izšel v prevodu Jedrt Lapuh Maležič, jezik. Ta je roman označila kot "mojstrsko slogovno izpisan" in dodala, da "takoj začutiš ta drogeraški melos". Pisatelj, ki se je rodil v Indiji, je roman napisal v angleščini.
Najboljši ruski roman po letu 2000
Razvpiti ruski pisatelj, publicist in esejist Zahar Prilepin je začel Samostan pisati kot predlogo za film, nastalo pa je delo, ki je po besedah urednika Aljoše Harlamova eden najboljših ruskih romanov, nastalih po letu 2000. V slovenščino je roman prevedel Borut Kraševec.
Glavni junak Artjom se znajde v Soloveškem taborišču za posebne namene, prvem sovjetskem taborišču, ki so ga odprli na začetku 20. let preteklega stoletja v nekdanjem pravoslavnem samostanu oziroma carski ječi. Čeprav je bil Solovki najprej mišljen kot prevzgojna ustanova, v kateri naj bi antisovjetski element "prekovali" v sovjetskega, se je projekt kmalu izrodil in taborišče je že začelo kazati nekatere poteze poznejšega gulaga. Artjoma, ki je na prvi pogled povsem običajen posameznik, želja po preživetju vodi v različna, včasih tudi povsem impulzivna in nevarna dejanja.