Njegovo ime najdemo na različnih seznamih nagrad, tudi vilenice; njegova dela recenzirajo v najbolj eminentnem svetovnem tisku, na primer v The New York Timesu; Nádasev roman Knjiga spominov je Susan Sontag celo označila za enega najboljših romanov 20. stoletja.

V grobem bi lahko dejali, da je Nádas literat, ki tematizira véčne teme, kot so vojna, ljubezen, tudi spomin. Literarna kritika ga postavlja ob bok velikih modernistov – denimo Marcela Prousta, Thomasa Manna in Roberta Musila. V slovenščini lahko beremo pet njegovih del: esejistično knjigo O nebeški in zemeljski ljubezni, kratki zgodbi Lastna smrt in Skrbna opredelitev kraja ter dva romana, Konec družinskega romana in njegov opus magnum Vzporedne zgodbe. V tem monumentalnem delu na več kot 2.000 straneh, ki je pred kratkim izšlo pri založbi Beletrina – prevedla ga je Marjanca Mihelič –, se je Nádas panoramsko razgledal po celotnem 20. stoletju – se dotaknil vzpona totalitarizmov, koncentracijskih taborišč, rasnih raziskav, revolucije leta 1956 na Madžarskem, padca berlinskega zidu itd. Ob vsem tem pa Vzporedne zgodbe niso konvencionalen zgodovinski roman, formalno delo namreč temelji na kaosu, vezivno tkivo pa pritiče človekovi telesnosti; v njem je na primer več kot sto strani posvečenih samo enemu spolnemu odnosu ali spolnim zadovoljitvam homoseksualcev na Margaretinem otoku.

Péter Nádas je Ljubljano obiskal kot častni gost 34. slovenskega knjižnega sejma, takrat se je z njim pogovarjala Maja Žvokelj. Njun pogovor sta poslovenila Bence Sárossy in Jože Vegi.

Kot pisatelj imate izkušnje z različnimi političnimi državnimi ureditvami: tako z enostrankarskim, komunističnim režimom kot z demokracijo. Kako bi primerjali ti dve izkušnji? Kako je bilo pisati in biti pisatelj, ko je bil na oblasti Jánoš Kádár?
Imam več izkušenj z diktaturo kot z demokracijo. Demokracije se moramo namreč naučiti skupaj, diktaturo pa mora vsak preživeti sam.

Nekoč ste dejali, da je diktatura vplivala na vaše pisanje – tako, da je etična funkcija literature včasih škodovala estetski?
Res je, to je dejansko pomembno vprašanje. Véliko vprašanje je, do kod lahko pelješ posamezne zgodbe kot pisatelj. Etika resnično lahko vpliva na estetsko plat umetniškega dela. In lahko rečem, da tudi sam nisem pripeljal vseh zgodb do zadnje točke. Delno zato, da ne bi užalil svojih bližnjih, da jih ne bi preveč obremenil. V tem smislu lahko rečem, da sem samega sebe cenzuriral. Zdi se mi, da sem tedaj ravnal pravilno, pozneje pa sem te pomanjkljivosti nadoknadil in dopolnil samega sebe.

Prebrala sem, da je bilo vaše prvo delo Biblija iz leta 1967 prepovedano; izid romana Konec družinskega romana je bil zaradi cenzure zadržan; med pisanjem svojega obsežnega romana Knjiga spominov pa niste računali s tem, da bo sploh kdaj izšel, nato je izšel leta 1986. Zanima me, ali ste morda ubirali določene strategije, da bi se izognili cenzuri?
Ne in lahko celo rečem, da se nisem jaz želel izogniti cenzuri, ampak se cenzura ni izognila meni. V diktaturi je dejansko večja grožnja – samocenzura. To, da pisatelj sam sebe cenzurira, da se izogiba določenim temam, mestom, za katera ve, da jih bo cenzura prečrtala in uničila. Vendar lahko rečem, da jaz nikoli nisem izvajal samocenzure v tem smislu – niti v etičnem niti v estetskem. Vendarle pa smo s prijatelji imeli neko strategijo. Strategija je bila to, da ne pustimo, da cenzura vpliva na nas. Tedaj je bilo zelo pomembno, kaj posameznik govori in kako govori. Na primer, če je šlo za radijski intervju, nismo seveda rekli ničesar obremenjujočega, v prijateljskem krogu pa smo iskreno govorili o tem, kar nas je določalo, kar so od nas zahtevale določene razmere. Sami sebe nismo nikoli cenzurirali, še takrat ne, ko smo vedeli, da so med nami osebe, ki delajo za obveščevalne službe.

Vaš literarni opus priča o tem, da vas zanimajo – tako rečeno vélike, večne teme –, kot so smrt, ljubezen, vojna, spomin. Kako bi definirali vlogo politike v svoji literaturi?
O politiki menim to, kar pomeni sama beseda. To je, da se pogovarjamo o skupnih zadevah. In ta skupni pogovor je edini mogoči način, da uredimo zadeve v demokratični državi, v demokratičnem svetu.

Kako se kot pisatelj počutite na Madžarskem danes? Vaš premier Viktor Orban je močna figura skrajne desnice ne samo v domovini, temveč tudi širše v Evropi. V medijih lahko beremo o tem, da je ošibil moč demokracije na Madžarskem …
Biti pisatelj na Madžarskem danes je enako kot v preteklosti in kjer koli drugje po svetu. Name osebno madžarski premier nima vpliva, pa naj bo to kdor koli. Zaradi njega ne spreminjam svojega mnenja; prav tako name ne vpliva v estetskem smislu. Sicer pa me njegovi pogledi ne veselijo, Orban namreč zastopa predvsem protidemokratične in protiliberalne ideje. Čeprav je številnim to všeč, pa tudi v Evropski uniji ima zaveznike, podpornike, ki imajo enaka stališča in stojijo za njim. In oni so verjetno veliko močnejši od mene.

Knjiga leta 2017 na Madžarskem je postal vaš avtobiografski roman, izpisan na 1.200 straneh – Svetlikajoči se delci. V knjigi ste popisali zgodbo svoje družine – od prapradedka do leta 1956. Menda je to delo dvignilo veliko prahu in nekako razdelilo javnost na Madžarskem.
Kakšnih globokih debat o tej knjigi ni bilo. Nekateri so kritizirali določene stavke oziroma nekatere povedi so izzvale nelagodje, vendar poglobljene debate o tem ni bilo – vsaj jaz o tem nisem obveščen.

To, da je knjiga dvignila veliko prahu in razdelila javnost, lahko preberemo v spremni besedi k prevodu vašega romana Vzporedne zgodbe.
Res je, dvignila je veliko prahu – v smislu, da so številni to knjigo brali. Številnim je bila všeč, številni pa so jo popljuvali. Resna debata pa se, kot rečeno, ni razvila.

Po katerih segmentih so – kot pravite – pljuvali?
Največ prahu je dvignil odlomek, v katerem je omenjen ravnatelj šole za rabine. Hčerka tega nekdanjega ravnatelja šole me je kritizirala zato, ker sem v Svetlikajočih se delcih napisal, da se je njen oče šestdeset let prej oblačil neelegantno, da je bil videti kot revež. Grozili so mi celo s sodiščem, zdelo se jim je, da jih ponižujem. Toda to je čisto nepomemben del tega romana. Res pa je, da se je več vodij judovske skupnosti v časopisih oglasilo, češ da bi se moral za to družini opravičiti. Toda to ni dejstvo, to je bilo le moje osebno opažanje, moje mnenje o tem človeku. V tem smislu lahko torej rečemo, da so Svetlikajoči se delci izzvali določeno nelagodje.

V slovenščini smo pravkar dobili prevod vašega romana Vzporedne zgodbe. Gre za zelo obsežno delo, v katerem prek usod določenih posameznikov popišete 20. stoletje in seveda odpirate številne teme; kot ena glavnih se kaže tema ljubezni oziroma medčloveške privlačnosti. S podobno snovjo ste se ukvarjali tudi v esejistični knjigi O nebeški in zemeljski ljubezni. Je narobe, če delo O nebeški in zemeljski ljubezni razumemo kot nekakšen esejističen korelat romanu Vzporedne zgodbe?
Seveda ga lahko tako razumemo, čeprav sem v tem eseju dejansko povzel izkušnje iz enega prejšnjih romanov – Knjige spominov. Izhodišče Knjige spominov in esejistične knjige O nebeški in zemeljski ljubezni je namreč isto – in sicer to, kako obstaja in kako funkcionira ljubezen v diktaturi. Ali sploh obstaja spolnost, seksualnost kot takšna, ali obstajajo le spolni organi, torej organi, ki so namenjeni spolnosti, ali pa obstaja le erotika, ki bi bila navzoča v vsakdanjem življenju, v vsaki naši dejavnosti? Vzpostavil sem neko razliko med spolnostjo in erotiko in rekel bi, da imata v tem smislu obe deli podobno izhodišče. Pozneje pa sem to uporabil kot izhodišče za Vzporedne zgodbe. Izhodišče je to, da heteroseksualnost, homoseksualnost, biseksualnost – torej glavna pot ali pa stranske poti – ne obstajajo. Menim, da obstajata samo dva človeka oziroma ljudje, ki imajo med sabo erotični odnos. Dejansko me način, manipulacija izvedbe tega stika ne ne zanima. Zanima me duševni vidik dogodka in ob tem se sklicujem na osebnostne poteze Grkov, ki so menili, da spolni organi niso pomembni, temveč na to, kako izvajamo seksualni akt, vplivajo naše lastnosti.

V eseju O nebeški in zemeljski ljubezni omenite, da je svetovna literatura polna primerov ljubezenskih odnosov in da gre večinoma za take primere, ki bi nas morali skoraj odvrniti od tega, da bi se želeli zaljubiti. Medčloveški odnosi so tudi v vaših Vzporednih zgodbah oropani vsake romantike, kažejo se kot igra moči, prevlade, prilaščanja, izrabljanja. Vsak posameznik, ki je udeležen v teh »igrah«, pa deluje osamljen. Bi lahko rekli, da govori ta roman tudi o osamljenosti?
Glede svetovne literature lahko opazimo, da se romani, predvsem ljubezenski, končajo tragično. In ta tragični konec pri bralcih vzbudi negativna čustva oziroma nejevoljo. V tem smislu sem to zapisal. Glede osamljenosti pa mislim drugače, mislim, da ta roman ne govori o osamljenosti. Prav pa imate, da v romanu ni romantike. Romantika dejansko obstaja samo kot estetska priložnost. Uporablja se v opisih krajev in v opisih okolice, v medčloveških odnosih pa ni priložnosti za romantiko.

Telesnost zaznamuje tudi jezik romana. Kako ste prišli do tega jezika, do tega načina izrekanja?
Glede na to obstajata dva različna tipa književnikov. Prvi izumljajo jezik, primer za to je madžarski pisatelj Péter Esterházy. Drugi pa jezik uporabljajo in med te sodim tudi jaz. Menim, da večina pisateljev jezik le uporablja. Sam nisem iznašel posebnega jezika, uporabil sem jezik, ki ga uporabljajo drugi. Opisoval sem postopke in si prizadeval, da se deli teh postopkov ne izgubljajo. Prizadeval sem si, da čim bolj popolno opišem postopke v telesu. Poskusil sem dati jezik oziroma jezikovni izraz telesu, ker telo ima svoj jezik. Tudi to je ena vrsta jezika, kako držite mikrofon ali kako držite roko pred usti. To je tudi jezik.

V Vzporednih zgodbah sta torej v ospredju seksualnost in telesnost. Zakaj ste v kontekstu psiholoških profilov svojih romanesknih likov dali tako velik pomen telesnosti?
Lahko bi rekel, da zaradi svojega okolja. Evropska misel namreč ločuje telo od duše, kar mi gre zelo na živce, saj sem prepričan, da se – razen v telesu – nič ne zgodi. Tako premier kot novinarka imata oba svoje telo in v tem se ne razlikujeta. Seveda se razlikujemo po spolu; po tem, ali smo moški ali ženske. Ampak tudi to so razlike znotraj enega samega sistema. In v tem sistemu je vsak del telesa podobno pomemben; to, da imamo roke, ušesa in tako naprej. Ne bi rekel, da v romanu posebej poudarjam spolnost in telesnost, temveč da provociram zato, ker je naša kultura protitelesna, je torej naravnana proti telesu, razlog za to so judovsko-krščanske korenine v nasprotju z na primer latinsko ali grško kulturo, kjer so imeli telo radi. Edino, kar počnem, je, da ljudem rečem, češ poglejte, kako prdnete, poglejte, kako jemljete hrano v usta in poglejte svoje telesne pojave.

Vzporedne zgodbe se dogajajo v 20. stoletju, večinoma na Madžarskem in v Nemčiji. V romanu pišete tudi o prvi in drugi svetovni vojni, o koncentracijskih taboriščih in rasnih raziskavah nacistov. V nekem intervjuju ste dejali, da ste razmišljali o tem, ali je dopustno, da nekdo, ki denimo ni preživel taborišča, piše o tem …
Pojavi se dvom, saj na tej točki v evropski zgodovini, torej na točki, ki jo zaznamujejo koncentracijska taborišča, pridemo do zelo občutljive meje. Na tej meji kultura kolidira, se sesuje – tako kultura vedenja kot jezika. Tudi estetika pride do nekega konca. In v meni se poraja vprašanje, ali se lahko ukvarjam s to temo kot s predmetom estetike ali pa bi morala ta tema ostati znotraj okvira dokumentarne literature.

Kako ste se vi lotili tega? V romanu na primer pišete o ljudeh, ki se na inštitutu ukvarjajo z rasnimi raziskavami in o nekem mestecu, kjer so vaščani pobili preživele iz taborišča. Gre za fikcijo, ali ste raziskovali in skušali osnovati pripoved na realnih dogodkih?
Našel sem odgovor na to vprašanje, vendar se je ob tem pojavil pomislek, na kaj resnično želimo odgovoriti, kaj je dejansko vprašanje in kaj moramo v zvezi z njim rešiti. Moja rešitev je bila, da v fikcijski, domišljijski okvir vložim dokumente, samo dejstva. Takrat so rasne raziskave izvajali ljudje, ki so bili približno taki, kot sem jih opisal v svojem romanu. Tudi taboriščnike sem vzel iz dokumentov in gre za dokumentirane osebe. Zakaj je bilo to potrebno? V Vzporednih zgodbah sem želel omogočiti vpogled oziroma bolje razgled na celo dvajseto stoletje in seveda se ni bilo mogoče izogniti koncentracijskim taboriščem 20. stoletja. Koncentracijska taborišča so morala biti del te slike. Kako jih predstavljam, je bilo zame moralno vprašanje in razrešil sem ga tako, da sem v literarnih likih upodobil dokumentirane osebe.

Vaše Vzporedne zgodbe so v prevodu dolge več kot 2.000 strani, vaš roman Knjiga spominov 700, Svetlikajoči se delci 1,200 strani. Kaj vam daljši romani omogočajo? Česa torej ne morete doseči v krajših?

Opisujem postopke, procese in vsi procesi in postopki, ki nas določajo, se začnejo pred našim rojstvom in trajajo še po naši smrti. To so dolge stvari. Da bi lahko te postopke izrazil, moram imeti na voljo veliko prostora. Tudi v glasbi obstaja razlika med kvartetom in simfonijo. Vem, da denimo v francoski in italijanski literaturi ni tako dolgih romanov, najdete pa jih v angleški in nemški književnosti. In res, skoraj nevljudno je pisati tako dolge romane, vendar me to kaj dosti ne zanima. Zavedam se, da moji romani niso prijazni do bralca, saj povprečni bralec želi prebrati 150 strani, z veliko pisavo, seveda. Svetujem torej, naj Vzporedne zgodbe dojemajo kot tri v enem, nenazadnje je roman tudi sestavljen iz treh delov.

Dolgi romani so plod dolgega ustvarjalnega procesa. Za Vzporedne zgodbe ste potrebovali 18 let, za Knjigo spominov 12. Je težko pisati en roman tako dolgo? Zanima me tudi, kdaj se odločite za zadnjo piko?
Lahko bi te romane pisal naprej, vendar s tem ne bi dosegel ničesar. Lahko bi napisal na primer dvanajst takšnih knjig z enakim naslovom, saj ima roman odprto konstrukcijo. In glede na to, da roman temelji na kaosu, da je vzorec tega romana kaos in ne red ter da vse prihaja iz niča v nič, izid ne bi bil nič drugačen, tudi če bi napisal desetkrat toliko. Res pa je, da istega ne bi mogel napisati na 150 straneh.

Res je, Vzporedne zgodbe sem pisal 18 let, Knjigo spominov 12, Svetlikajoče se delce 10 let. Proces pisanja se zdi, kot da bi bil v zaporu in bi bil obsojen na dosmrtno ječo. Zdaj sem na srečo svoboden. Ta proces je resnično zelo težaven, težko ga je izpeljati, ker si znotraj danega časovnega okvirja ne morem privoščiti nobenih notranjih sprememb. Notranje spremembe bi namreč spremenile moj odnos do jezika, kar pa v ustvarjalnem procesu ni dopustno. Pisanje zahteva precejšnjo samodisciplino – podobno kot pri duhovniku ali menihu.

Prebrala sem, da ste si želeli biti pisatelj že pri rosnih enajstih letih. Preden ste postali priznan književnik, ste bili fotograf. Nekoč pa ste dejali, da bi, če bi se še enkrat rodili, postali plesalec … Kaj je tisto, zaradi česar ste pisatelj?
Plesalec nisem postal zato, ker so bili moji starši homofobi in niso dovolili, da bi hodil na tečaj plesa. Namesto tega so me vpisali h klavirju, kar seveda ni isto. Niso si torej želeli imeti homoseksualnega otroka. Seveda je to neumnost, ampak vemo, da starši včasih delajo neumnosti. Neko hrepenenje po plesu pa je ostalo v meni. Recimo pred intervjujem z vami sem v hotelski sobi na spletu gledal plesno predstavo nekega ukrajinskega plesalca. Torej še vedno hrepenim po plesu, čeprav verjetno ne bi bil dober plesalec, saj nimam fizičnih lastnosti, ki bi mi to omogočale. Pred mnogo leti sem naredil intervju s kar znanim madžarskim plesalcem, ki mi je rekel, da je bil prenizek, zato so mu na akademiji za balet zagrozili, da ga bodo vrgli iz šole, če čez poletje ne zraste za pet centimetrov. In čudež je bil, da je do septembra res zrastel za teh pet centimetrov.

Zakaj ste torej postali pisatelj?
Kot otrok sem rad bral in veliko sem bral. Ne morem reči, da sem želel postati pisatelj, ampak sem si preprosto rekel, da bom postal pisatelj, in o tem nisem nikomur nič povedal. Bila je moja skrivnost, notranja skrivnost. Poleg tega, da sem veliko bral, sem imel zelo bujno domišljijo, ki sem se jo sčasoma naučil tudi nadzorovati. Sprva nisem dobro pisal in sam sem se moral naučiti, kako se piše dobro. Prepričan sem, da se človek samo sam lahko nauči dobro pisati, ne more se tega naučiti od drugih. Nato sem moral najti svoj literarni lik; ta proces se je začel, ko sem imel enajst let in še vedno traja. Moram pa reči, da se v tem času nisem prav nič dolgočasil.

Iz oddaje Razgledi in razmisleki, ki ji lahko prisluhnete spodaj.