Zgodbi obeh slikanic sta delo Svetlane Makarovič, Jelka Reichman pa je na lastno željo ilustrirala Strašnega volka, Potepuha in nočno lučko pa Peter Škerl. Urednica pri založbi Mladinska knjiga Irena Matko Lukan je na današnji predstavitvi v ljubljanski Knjigarni Konzorcij povedala, da sta vnovična izida prav teh dveh slikanic naključna.

Strašni volk, ki je strašen zgolj na videz
Reichmanova, ki dobro pozna pravljice Makarovičeve in jih ima nadvse rada, si je namreč že dolga leta želela, da bi ilustrirala kakšno njeno zgodbo. Zaradi predhodnega umanjkanja priložnosti je sama izbrala zgodbo o strašnem volku, ki je strašen le na videz, navznoter pa se čudi vsemu lepemu, še posebej otroški igri.

Pravljice brez konca iz ust nočne lučke
Makarovičeva se je nad ilustracijami Petra Škerla navdušila ob izidu knjige Butalci Frana Milčinskega, ki je pred dvema letoma izšla pri Mladinski knjigi. Takrat je izrazila željo, da bi ilustriral tudi katero izmed njenih pravljic. Sledil je dogovor za slikanico Potepuh in nočna lučka, torej slikanico z vrsto pravljic, od katerih pa se nobena ne konča. Leta 1977 je v izvirni različici izšla z ilustracijami Marjana Amaliettija.

Svetlana Makarovič je slikanico Strašni volk označila za ljubeznivo, "kot je Jekla ljubezniv človek", in drugo kot "žleht, saj sta s Škerlom Luciferja". "Lucifer pa je tisti, ki nosi luč, včasih pa povzroči tudi kak požar. In ker sva s Škerlom ravno toliko hudobna, kot hočeva biti, je nastalo tole. Med drugim je hudobija v današnjih časih narisati potepuhu na kapo rdečo zvezdo," je dejala.

Kot je povedal Peter Škerl, je v knjigi združil dva koncepta, in sicer na eni strani realizem pri ilustriranju potepuha, pri katerem je uporabil akril in tempero, ter na drugi strani nadrealizem pri ilustriranju zgodbic, pri katerih je uporabil lavirano risbo.

Ko znaš skoraj vse zgodbice na pamet
Jelka Reichman je dejala, da so ji ne le všeč vse zgodbice o živalih Svetlane Makarovič, temveč celo skoraj vse zna na pamet. Strašni volk jo je nagovoril predvsem skozi to, da je v njem avtorica – morda nehote – na neki način razgalila svoj zelo dober in mehak del. Pri tem je merila na naklonjenost do nedolžnega in nepokvarjenega otroka, deklice, ki se z gručo otrok pride igrat v gozd ter s svojo neposredno prijaznostjo razoroži volka, da je ne požre, spravi ga celo v zadrego.

Še dve slikanici dveh tandemov
Predstavili so še slikanico O začaranem žabcu tandema Andrej Rozman – Roza (besedilo) in Zvonko Čoh (ilustracije), ki je pred leti izšla v reviji Ciciban in nato leta 2015 v zbirki pravljic Predpravljice in popovedke, v kateri pa je bila opremljena s samo eno ilustracijo.

Po Rozovih besedah pripoveduje o žabcu, ki si, ko sliši pravljico o žabjem kralju, namisli, da je tudi sam začarani princ. Začne čakati princeso, da ga odreši s poljubom, dokler mu neki pametni žabon ne pove, da je morda tudi princa začarana v žabo. Ko jo najde, zaživita kot začarana princ in princesa. Za Čoha je bil pri ilustriranju, kot je povedal, največji izziv, kako narisati vodo, da na primer ne deluje kot kaša.

Zadnjo so predstavili še slikanico Priklenjeni slon argentinskega pisatelja Jorgeja Bucaya, pod ilustracije se podpisuje Gusti.