Doris Lessing je četrta letošnja dobitnica nagrade, ki je dobila ime po izumitelju dinamita in jo podeljujejo od leta 1901. Foto: EPA
Doris Lessing je četrta letošnja dobitnica nagrade, ki je dobila ime po izumitelju dinamita in jo podeljujejo od leta 1901. Foto: EPA
Doris Lessing: Zlata Beležnica
Zlata beležnica je zgodba o mladi pisateljici Anni Wulf, ki se spopada z ustvarjalno krizo. Pravkar ločena, z majhnim otrokom in razočarana v ljubezni ima občutek, da ji življenje polzi med prsti. V boju proti izgubi zdrave pameti svoja čustva zapisuje v štiri beležnice. Črna načenja njene težave s pisanjem, rdeča njeno politično udejstvovanje, rumena čustva in ljubezensko življenje, v plavo beležnico pa zapisuje vsakodnevne dogodke. Šele peta, zlata knjižica, v sebi nosi ključ njenega okrevanja in preporoda. Foto: Amazon

Očitno je to, kar ženske mislijo, čutijo in izkusijo, za mnoge gromozansko presenečenje.

Odgovor Doris Lessing na očitke, da je 'ultrafeministka'
Doris Lessing
Novico o Nobelovi nagradi je prestregel pisateljičin agent, ki je medijem sporočil, da je novopečena nagrajenka 'pravkar skočila v trgovino', da pa ji bodo skušali novico sporočiti, še preden jo sliši po radiu. Foto: EPA
Nobelova nagrada Doris Lessing

Švedska akademija je nagrado 1,54 milijona ameriških dolarjev letos dodelila 87-letni britanski pisateljici, ki "epsko popisuje izkušnjo biti ženska in ki s skepticizmom, strastjo in z vizionarsko močjo gleda na razdvojeno družbo." Lessingova je enajsta ženska, ki je prejela najbolj zaželeno literarno nagrado (deseta je bila leta 2004 Avstrijka Elfriede Jelinek). Od prve podelitve leta 1901 je Nobelovo nagrado za književnost sicer prejelo 93 moških, lani turški pisatelj Orhan Pamuk.


In čeprav se Lessingova ni pojavljala na seznamih tstih, ki so v medijih ugibali o letošnjem nagrajencu (za favorita je veljal Američan Philip Roth), je vodja akademije Horace Engdahl ob objavi nagrajenke dejal, da je to "ena izmed najbolj premišljenih odločitev, kar smo jih kdaj sprejeli."

Feministka pa že nisem!
Ena najbolj razpoznavnih pisateljic druge polovice 20. stoletja je od nekdaj zanikala status feministične ikone. "Pri feminističnem gibanju je strašno, da je dalo nekaj najbolj samozadostnih, nesamokritičnih ljudi, kar jih je svet videl. Grozni so." A neizpodbitno dejstvo ostaja, da je razmerje med moškimi in ženskami pogosta tema njenih del. V slovenščino so bila do zdaj prevedena štiri: Generalka za pekel, Trava poje (obe je prevedel Dušan Ogrizek ), Zlata beležnica (prev. Staša Grahek) in letos še Kleft.

Slovenski bralci si zdaj, ko je Lessingova nobelovka, lahko obetajo kakšen prevod več, nazadnje za to skrbi zbirka Nobelovi nagrajenci založbe Didakta.

Doris Lessing je tudi ena najstarejših uporabnic spletne skupnosti MySpace. Njen profil si lahko ogledate tukaj.

Otroštvo v kolonialnem izgnanstvu
Doris May Tayler je bila rojena v Perziji (današnji Iran) in odraščala v takratni Rodeziji (zdajšnji Zimbabve), kjer je njen oče poskušal voditi plantažo koruze. Njena mati je "med divjaki" (kakor je bila prepričana) hčerko vzgajala v skladu z okostenelo edvardijansko etiketo; Doris je svojo formalno izobrazbo končala že pri 13-ih letih, ko so jo vrgli iz nunske šole.

Samorasla intelektualka je nato v poznejših letih večkrat izjavila, da nesrečna otroštva, kakršno je bilo njeno, pogosto rodijo velike pisatelje. "Sama tega takrat seveda nisem vedela. Nisem premišljevala o tem, ali hočem biti pisateljica. Tuhtala sem samo, in to ves čas, kako bi pobegnila." In beg so bile zanjo knjige, ki jih je naročala iz Londona.

Ovinek na levo
Leta 1937 se je preselila v Salisbury in se pri 19-ih letih prvič poročila. Že po dveh letih zakona in prav toliko otrocih se je začela počutiti kot ujetnica v lastnem življenju; zapustila je družino, ne pa tudi Salisburyja, in se kmalu pridružila tamkajšnji komunistični skupini Left Book Club. Tam je spoznala svojega drugega moža, Gottfrieda Lessinga. V prvih povojnih letih so se razblinile vse njene iluzije v zvezi s komunizmom, ki ga je kmalu pustila za seboj. Leta 1949 se je s sinom preselila v London in se z izdajo knjige Trava poje odločila za kariero samostojne pisateljice.

Kaj je v imenu?
Mednarodni ugled si je prislužila z zbirko romanov Children of Violence (Otroci nasilja), ki jih je izdajala med leti 1952 in 1969 in se sučejo okrog junakinje Marthe Quest. V osemdesetih, ko je njena zvezda malce zašla, je sklenila preizkusiti, kakšno težo ima ime v založništvu: svoj rokopis je na založbe poslala pod psevdonimom - in naletela na same zavrnitve. Ko je kasneje razkrila svojo pravo identiteto, so si založbe seveda premislile ...

Akademiji se je očitno odkupila ...
Opus Lessingove literarni kritiki delijo na tri glavna obdobja: dela s komunistično tematiko (1944-1956), psihološko poglobljena dela (1956-1969) in na koncu še izlet v znanstveno fantastiko. The Golden Notebook (Zlata knjižica) iz leta 1962 spada v drugo od teh obdobij in je menda Lessingovi po izidu že prislužila mesto med finalisti za Nobelovo nagrado. Kritike je pozneje odvrnilo njeno znanstvenofantastično pisanje (zbirka Canopus), ki ga niso hoteli jemati resno.

A. J.

Očitno je to, kar ženske mislijo, čutijo in izkusijo, za mnoge gromozansko presenečenje.

Odgovor Doris Lessing na očitke, da je 'ultrafeministka'
Nobelova nagrada Doris Lessing