Ogrska, rimsko-nemška in češka kraljica Barbara Celjska (1392–1451), najpomembnejša srednjeveška monarhinja, ki je živela v senci svojega slavnega moža Sigismunda Luksemburškega, je pri pisateljih in zgodovinarjih stoletja doživljala krivice.

Že v času svojega življenja je dobila negativen prizvok in se tako v strokovno literaturo ter zgodovino zapisala kot črna kraljica ali nemška mesalina.

Knjiga Barbara Celjska: Črna kraljica, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, prinaša vrsto novih spoznanj, do katerih je prišla Daniela Dvořáková, samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za najstarejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Pri svojem raziskovanju je naletela na presenetljive ugotovitve, ki najpomembnejši srednjeveški monarhinji Barbari vračajo čast in ugled. V delu avtorica odkriva začetke in izvor negativnih pogledov na Barbaro Celjsko ter z natančno analizo do zdaj neznanih zgodovinskih virov spremlja, kako se je ta podoba razširjala v takratni literaturi in v poznejših zgodovinskih zapisih.

Kot je avtorica dejala na predstavitvi knjige, je začela Barbaro podrobneje raziskovati šele ob pregledu in predelavi poglavja o tej kraljici ob tretji izdaji svoje knjige o Sigismundu Luksemburškem. Po njenih besedah sveže okronana Barbara ni bila enaka kraljica kot ob svoji smrti – oblikovala je lasten dvor, neodvisen od kraljevega, in tam namesto visokega plemstva zbrala izobražene ter visoko usposobljene ljudi. Po sporu ob poroki svoje hčerke je prejela nepredstavljivo obsežna posestva, med drugim pa je imela dokaj veliko oblast in je odločneje sodelovala pri vodenju države, kar je njenemu možu omogočalo, da se je posvečal evropski politiki.

Kako se je Barbare Celjske prijel slab sloves?
Pod spremno besedo in strokovni pregled dela se podpisuje literarni zgodovinar Igor Grdina, ki je ob tej priložnosti razjasnil črn sloves Barbare Celjske, ki je v zgodovinskih virih obveljal zaradi njenega domnevnega okultizma. Barbara je bila najmlajši otrok celjskega grofa Hermana II. in torej sorodnica Ulrika II., čigar ženitna pogodba je velevala, da so moški potomci katoliške vere, potomke pa pravoslavne vere. S stališča tedanjega papeža je bil zato Ulrik II. "takšen sovražnik svete cerkve kakor Mohamed. Samo Mohamed je zunanji, ta je pa notranji sovražnik," je dejal Grdina. Tako je senca celjske hiše padla na Barbaro in se vsa ta leta ohranila v virih.