Knjižne police znanih založniških hiš so zapolnjene s knjigami znanih avtorjev. V anketi, ki smo jo na hitro opravili na sejmu, se je največkrat pojavilo ime Miljenka Jergovića, izjemno produktivnega in prevajanega hrvaškega avtorja, katerega malo starejši roman Psi na jezeru, je bil pred kratkim preveden v slovenski jezik.

Prevajalka iz hrvaščine in srbščine
Miljenka Jergovića, poleg seveda tudi drugih številnih piscev iz hrvaškega in srbskega jezika, prevaja v slovenski jezik Aleksandra Rekar, dramaturginja, ki prihaja iz dvojezične, slovensko-srbske družine. Pred kratkim je prevedla tudi srbskega klasika Branislava Nušića, in sicer v sodobno slovenščino.

V prevajanje po naključju
Čeprav dramaturginja po poklicu, se je s prevodi začela ukvarjati po naključju, zaradi različnih potreb gledališč po prevodih. Potem je ugotovila, da raje dela od doma in se je začela poklicno ukvarjati s knjižnimi prevodi. Meni, da so bili prevodi, ki so nastali neposredno po razpadu nekdanje države, slabi, ker se je s prevajanjem ukvarjal vsak: "Ko sem začela brati slovenske prevode, se mi zdi, da je bilo v določenem obdobju prav presenetljivo veliko slabih prevodov. Verjetno zato, ker so bili ti jeziki toliko blizu, da potem misliš, da ga kar znaš. Zdaj se je položaj izboljšal, mislim, da predvsem zaradi prevajalskega oddelka Filozofske fakultete."
Znanje zadostno za morje, ne pa za branje
Naša anketa nam je pokazala, da mlajše generacije v glavnem berejo knjige v slovenskih prevodih. To nam je potrdila tudi Aleksandra, ki prevaja tudi iz angleščine, ampak ima zadnje čase več dela s hrvaškimi in srbskimi avtorji: "Zanimivo je, da imam zadnje čase veliko več prevodov iz jezikov nekdanje Jugoslavije kot iz angleščine. Kaže, da bolj zato, ker nove generacije že ne razumejo dovolj, da bi sledile nekemu zahtevnejšemu tekstu. Razumejo že, ko grejo na morje, to pa ni dovolj za neko resno branje."

Prevajalka iz makedonščine
Sonja Cekova Stojanoska prevaja iz materinske makedonščine, pa tudi iz hrvaškega, srbskega in bolgarskega jezika, ki jih je študirala. Meni, da se prevajanje tako kot vsako delo uči in vadi. O prevajanju ima svojo teorijo: "Določenih stvari se priučiš, nekaj je pa naravno danega, da imaš nekakšen čut za jezik, čut mogoče tudi za neki ritem. Najboljši prevajalec je ta, ki sam tudi ustvarja, ker nekako lažje prepozna neko literarno vrednoto in nekako lažje prepozna tudi ekvivalente v jeziku, v katerega prevaja. Se pravi, bralec, ki bere prevod, ne sme dobiti občutka, da bere prevod."
Prevodi iz makedonščine – nekoč in danes
Po besedah Sonje Cekove Stojanoske so bili makedonski avtorji dobro prevajani v slovenski jezik vse do 80. let prejšnjega stoletja. Potem je nastal neki vakuum, zatišje v prevajanju makedonskih avtorjev, ki je trajalo do približno leta 2000, ko se je položaj spremenil s prihodom mlajših avtorjev Veljka Adonovskega in Lidije Dimkovske. Sonji Cekovi Stojanoski še nekaj manjka: "Tisto, kar mogoče jaz pogrešam, je mogoče nekaj več mladinske literature, ker je skoraj ni. Makedonija ima kar precej dobre mladinske literature in zdi se mi, da bi bilo to dobro približati slovenskim mladim bralcem. In seveda obratno, slovenske makedonskim."
Prevajalski izzivi
Vsak prevajalec slej ko prej naleti na neko besedo, pogosto kulturno pogojeno, ki jo je zelo težko prevesti v slovenski jezik. Aleksandra Rekar je izpostavila nekaj pesmic iz romana Miljenka Jergovića Pleše v somraku. Pisane v slogu turbofolka niso bile prevedljive v slovenski jezik. Na koncu je zagato rešila na način, da je Miljenko Jergović sam izbral nekaj izmed več njenih ponujenih prevodov, ki so sicer bili v duhu slovenskega jezika, ampak so se oddaljili od svojega izvirnika. Pisatelj se je vendarle odločil v prid duha jezika.

Ćuškopek
Sonja Cekova Stojanoska se spominja težave z besedo "ćuškopek": "Ćuška v makedonskem narečju pomeni paprika, pek pa je neka pečica oziroma zunanja peč, na kateri se peče paprika. To je zelo težko prevesti v slovenščino z eno besedo, ker je tudi kulturno pogojeno." Ćuškopek v slovenščini vsebuje kar štiri besede: pečica za peko paprik.
Bližina kultur nekoč skupnega prostora je prevajalcem v veliko pomoč, pa vendarle dober prevod ne more obstajati brez odličnega poznavanja jezika in njegovega duha.