V zadnjih 50 letih so v porastu nova religijska gibanja in sekte, ki jih označujemo z izrazom "new age". V njih lahko med drugim opazimo tudi elemente starih gnostičnih sistemov, s pripadniki katerih je polemiziral že Irenej.

Ali bi torej lahko rekli, da gre pri new ageu za nekaj, kar poznamo že zelo dolgo, in ali ni torej new age pravzaprav old age?
New age je izrazito kompleksen pojav in po mojem mnenju ga težko primerjamo z antičnim gnosticizmom. Res pa je, da se v strokovni literaturi, ki obravnava new age, pogosto omenja povezava z gnosticizmom in drugimi predhodniki new agea. Vendar sem sam nekoliko skeptičen pri iskanju tesnih vzporednic med obema pojavoma. Po mojem mnenju je več razlik kot podobnosti. Podobnosti sta predvsem dve. Prva zadeva sinkretistični značaj tako new agea kot gnosticizma. Se pravi, new age se navdihuje pri hinduizmu, budizmu, ezoterizmu, pri ekološkem gibanju, pri alternativni medicini, pa tudi pri krščanstvu.

Na podoben način je tudi gnosticizem nekakšno sinkretistično gibanje, kar na splošno velja za helenistično obdobje. Strokovnjaki za gnosticizem danes jasno povedo, da obstajajo za gnosticizem trije glavni viri: prvi je platonistična filozofija v nekoliko radikalizirani različici, se pravi, gnosticizem mnogo bolj kot Platon sam poudarja razliko med duhom in telesom, med idejami in materialnostjo. Druga dva vira pa sta krščanstvo in judovstvo. Predvsem znotraj krščanstva je na gnosticizem močno vplivalo vprašanje Božjega trpljenja, vprašanje trpljenja Boga. Po eni strani je sinkretizem tista skupna točka, ki povezuje gnosticizem in new age. Po drugi strani gre za vprašanje spoznanja, gnoze. Beseda gnoza pomeni v grščini spoznanje in gnostik je tisti, ki spoznava. Vendar ne gre za kakršno koli spoznanje, za kopičenje védenja, ampak gre za spoznanje, ki prinaša odrešenje. Gre za spoznanje, ki zaobjema odgovore na vsa temeljna vprašanja, ki si jih človek postavlja: Zakaj je nastal svet? Od kod prihaja zlo? Kakšna je končna usoda sveta in človeka? Gnostik je tisti, ki sprejme odgovore na ta vprašanja, odgovore, ki mi jih posreduje gnostični učitelj. In gnostik s tem, ko sprejme odgovore na ta vprašanja, prepozna v sebi božansko iskrico, ki izhaja iz sveta, ki je onkraj, iz Polnosti, kot pravijo gnostiki; in ta iskrica, ki je v njem, je nepropadljiva. Vse, kar je materialno, telo, vse to bo propadlo. Ampak del gnostika se bo vrnil v to božansko Polnost, kajti od tam izhaja. Tudi v new ageu najdemo nekaj podobnega. Gnoza na splošno je pojav, je značilnost človeštva, ki spremlja vso človeško zgodovino.

Gibanja, kot so na primer maniheizem, kabala, bogomili, katari, vsa ta dualistična gibanja poudarjajo odrešenje prek spoznanja. Niso pa – in v tem se razlikujejo od gnosticizma – izdelala neke kompleksne ontologije in mitološke pripovedi, ki je značilna za gnosticizem v antiki. Se pravi, ti dve podobnosti, eklektičnost in gnoza, povezujeta new age in gnosticizem. Res pa je, da so razlike med obema pojavoma precej velike. Če omenim samo nekatere. Prva je ta, da je new age gibanje srednjega ali srednjega višjega sloja, medtem ko je gnosticizem izrazito elitistično gibanje, ki je bilo namenjeno predvsem bogatim. In Irenej se v svojem delu večkrat obregne ob gnostične učitelje, ki so iskali predvsem bogate ženske, ki so postale njihove učenke in še kaj več, kot pravi on. Po drugi strani je razlika med new ageem in gnosticizmom v odnosu do materialnega sveta.

Gnosticizem je imel izredno negativno podobo o materiji. Materija bo propadla, je zapisana propadu, medtem ko new age močno ceni zemljo. Zemlja, Gaja, zavzema prostor, ki ga ima v krščanstvu Bog Oče, se pravi, je neko božanstvo. V new ageu je potem močno prisotno vprašanje oz. teza o reinkarnaciji, ki pa je pri gnostikih skorajda ni. Za konec tega vprašanja se lahko ustavimo še pri podobi Jezusa Kristusa: gnosticizem pozna izredno kompleksne kristologije, čeprav deli Kristusa, se pravi, pojmi, kot so Odrešenik, Edinorojeni, Beseda, Jezus, ki v krščanstvu označujejo eno samo osebo, Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, pri gnostikih označujejo različne duhovne entitete. Kljub temu pa se vse te duhovne entitete povezujejo v neko enotno odrešenjsko dogajanje in se navezujejo na osebo Jezusa iz Nazareta. Po drugi strani pa new age govori o različnih inkarnacijah Božjega v tem svetu. Duhovni učitelji, kot so Buda, Krišna, Mohamed, Jezus, so vsi nekakšne inkarnacije kozmičnega Kristusa. Torej new age v nasprotju z gnosticizmom poudarja neko religijsko pluralnost, medtem ko je v gnosticizmu praktično ni.

V prejšnjem stoletju se je razvnela burna razprava o odnosu med heterodoksijo in ortodoksijo. Kaj je bilo prej: ortodoksija ali različna krščanstva, ki so jih na področju Sredozemlja najprej sprejemali kot normativna in so jih šele pozneje razglasili za krivoverska?
Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je sorazmerno novo vprašanje. O njem se razpravlja v zadnjih sto letih. Na začetku 20. stoletja je predvsem na nemških univerzah od protestantov prišlo do bolj historičnega pristopa do zgodnjega krščanstva. Lahko omenimo von Harnacka in njegovo znamenito delo o Markionu. Gre za nekega kristjana, ki ga zanima krivoverec par excellence. In to poglobljeno zanimanje za krivoverstva, krivoverce in na splošno za obrobno krščanstvo – torej za pojave, ki so bili vedno nekje na obrobju krščanstva, na primer apokrifni spisi – vse to je pripeljalo do vpraševanja, kaj je tisto izvorno na začetku krščanstva. In tisti, ki je postavil verjetno najradikalnejšo tezo, je bil Walter Bauer, nemški teolog in patrolog, ki je napisal delo z naslovom Pravovernost in krivoverstvo v najzgodnejšem krščanstvu. Delo je izšlo med 2. svetovno vojno, zato takrat ni imelo takega vpliva kot pozneje. Bauerjeva teza je bila, da so v mediteranskem bazenu sočasno vzniknila raznolika krščanstva in da je bilo to, kar je ponekod pozneje obveljalo kot krivoverstvo, v določenem obdobju normativno. In šele v 4. stoletju naj bi prevladala ortodoksija, ki naj bi bila tista oblika krščanstva, ki je vladala v Rimu. Bauerjeva teorija ima – to je danes povsem jasno – številne pomanjkljivosti, posebej to, da naj bi rimska Cerkev v 4. stoletju teološko prevladala v mediteranskem bazenu, nikakor ne drži. Ampak njegova osnovna intuicija se je izkazala za izredno rodovitno. Se pravi, ali in v kolikšni meri so začetki krščanstva pluralni. Gre za vprašanje odnosa med ortodoksijo kot neko prevladujočo obliko krščanstva in manjšimi krščanskimi skupinami, ki jih danes imenujemo herezije, heretične skupnosti. Ali je na začetku krščanstva obstajal neki nabor norm in pravil, ki so regulirala življenje krščanskih skupnosti ali ne? S tega vidika je zanimivo poudariti pomen besede "herezija". Herezija je izbira. Izhaja iz grškega glagola "hairéo". Herezija naj bi bila izbor dela oz. nekega kosa širšega nauka in naj bi bila v osnovi zavrnitev celote v prid delu. Pred takšnim postopkom svarijo že nekateri novozavezni spisi. Znotraj Nove zaveze lahko opažamo skrb zgodnjekrščanskih avtorjev, apostolov, da bi izvorni Jezusov nauk ohranili kar se da čist in neomadeževan. To poslanstvo oz. ta naloga se je na različne načine odražala v različnih zgodnjekrščanskih spisih skupnostim, na primer v pastoralnih pismih, kot so 1. in 2. Pismo Timoteju itn. V Spisih, ki so nastali okrog leta 90 ali še pozneje, se že omenjajo lažni učitelji, lažni preroki. In tudi v spisih apostolskih očetov se poskuša ohraniti neki zdrav nauk. In na ta način lahko rečemo, da je znotraj krščanstva v osnovi bil neki nauk, ki se je potem razvijal, oblikoval, ampak meje, da je nekaj znotraj oziroma zunaj krščanstva, so bile postavljene že zelo zgodaj. Vprašanje odnosa med ortodoksijo in heterodoksijo je smiselno. Oba pojma vznikneta skorajda sočasno, ampak ker obstaja neki temelj, ker obstaja neki nauk, neko prvotno izročilo, to prvotno izročilo služi kot kriterij, da se lahko odloči, ali je nekaj ortodoksno, se pravi, ali je nekaj temeljno za skupnost ali pa je to obrobno, škodljivo, in mora zato biti izločeno iz skupnosti. Se pravi, da gre za herezijo, izbiro dela, drobca, ne pa celote.

Gnostični sistemi verovanja so zelo kompleksni in heterogeni. Ali lahko povzamete njihove glavne značilnosti? V čem se ujemajo s pravovernim naukom in v čem se od njega bistveno razlikujejo?
Gnostični sistemi so izredno kompleksni, po drugi strani pa izjemno privlačni, ker so podani v obliki pripovedi. Irenej na začetku svojega dela predstavi gnostično mitologijo, gnostično pripoved o nastanku sveta, predvsem o dogajanju v božanski Polnosti, ki je izvor vsega. Po njegovem prepričanju že ta sama predstavitev pokaže, kako je njihov nauk absurden in zato sami sebe nekako ovržejo, zanikajo. Irenej je seveda ironičen v svoji predstavitvi, ampak po drugi strani izredno zvest. Gnostiki so na začetek vsega postavljali božansko Polnost, ki jo sestavlja trideset aionov, se pravi, trideset duhovnih entitet, na začetku katerih sta brezno in misel. Brezno kot moški princip in misel kot ženski princip. Ta dva aiona, ti dve entiteti rojevata druge aione, ki so vedno povezani v moško-ženskih parih. Vseh skupaj je trideset in vsak ima svoje ime. Med njimi najdemo Besedo, Edinorojenega, Kristusa, Jezusa, Modrost in še nekatera druga imena. Med imeni aionov najdemo naslove, ki jih v krščanstvu pripisujemo Jezusu Kristusu. Zadnji izmed teh aionov Modrost ali sophia je ženske narave in sproži dramo, ki vodi v stvarjenje sveta. Modrost kot zadnji, najbolj zunanji aion Polnosti je želela videti Brezno oz. Praočeta, njega, ki je več kot počelo, ki je pred počelom vsega, njega, ki je nespoznaven. In ko se je Modrost bližala očetu in je tvegala, da se izgubi v tem brezmejnem predpočelu, se je pojavila meja (horos), križ, ki jo je ustavila in jo očistila tega nezdravega nagnjenja in tako Polnost znova vzpostavila v ravnovesju. Ta njena želja, da bi videla očeta, želja, ki je bila božanska, kajti bila je znotraj Polnosti, pa je bila iz nje izločena. Zato, ker je bila nezdrava, ker je prinašala neravnovesje. Iz te želje sta potem nastala srednji in spodnji svet, ki je naš svet. V srednjem svetu prebiva demiurg, ki je podobno kot pri Platonu po podobi zgornjih, pleromatskih resničnosti, duhovnih aionov oblikoval spodnji svet, ki je padel svet in je nastal iz tega, kar je Polnost izločila iz sebe. V tem svetu, na našem svetu prebivajo tri vrste ljudi: snovni, duševni in duhovni. Duhovni ljudje, gnostiki, v sebi nosijo božansko iskrico in ti se bodo gotovo vrnili v božansko Polnost, kajti iz nje izhajajo. Snovni ljudje bodo preminuli, bodo uničeni skupaj z vso materijo, medtem ko duševni ljudje imajo izbiro: lahko doživijo isto usodo kot snovni ljudje, lahko pa podobno usodo kot duhovni ljudje, se vrnejo v božansko Polnost. Za gnosticizem je torej značilen dualizem ne samo med duhom in materijo, ampak tudi med zgornjim, božanskim svetom in našim materialnim svetom. In tu je prva velika razlika z judovsko-krščanskim izročilom. Materija, svet, stvarstvo v gnosticizmu nimajo pozitivnega pomena, so samo negativna posledica dogajanja padca, do katerega je prišlo v božanskem svetu. Gnosticizem je izrazito akozmičen, nasprotuje telesu, po drugi strani pa je tudi ahistoričen, zato ker naša zgodovina, dogajanje na tem svetu nima prave teže. Resnično dogajanje, resnična drama se dogaja v zgornjem svetu in v njem je prišlo do zla. Velika razlika glede na krščanstvo je v tem, da je gnostični olimp izrazito pluralen. Je več duhovnih entitet, poleg tega obstaja demiurg, ki je ustvaril ta svet in ta božanski svet je interpretiran tudi s pomočjo svetopisemskih odlomkov. Gnostiki so bili izredni poznavalci Svetega pisma in so pogosto svoje nauke podpirali s tem ali onim citatom. Tako je demiurg, ki naj bi ustvaril ta svet, podoba Boga stvarnika iz Stare zaveze, medtem ko je Odrešenik Kristus podoba Boga Nove zaveze in je prišel na ta svet, ne da svet odreši, ampak samo da prinese spoznanje o drami, ki se je zgodila v božanskem svetu.

Novodobna religijska gibanja in sekte (new age) poudarjajo bodisi da je Jezus samo človek ali pa govorijo o duhovnem Kristusu, ne priznavajo pa, da je Jezus bogočlovek, torej pravi Bog in pravi človek. Kako komentirate to?
Dilema, ki ste jo omenili, je ena od temeljnih dilem krščanstva in kaže na zahtevnost, s katero je soočena krščanska teologija. Za krščansko teologijo – nekoč mi je dejal neki francoski Jud – je značilno, da je mnogo bolj zahtevna kot pa na primer muslimanska oziroma judovska. Veliko težje je pojasniti, razložiti, kako je lahko Bog hkrati eden in troj, kako je Kristus hkrati Bog in človek. Ves trud krščanske teologije skozi stoletja je, da se izogne nekaterim redukcionizmom – in takšen redukcionizem je zagovarjanje izključno Božje oziroma izključno človeške identitete Jezusa Kristusa. In do tega prihaja v različnih oblikah. Po eni strani številni lahko Jezusa zlahka sprejmejo kot nekega učitelja modrosti, ampak ni bil samo to. Evangeliji nam ga predstavljajo kot Božjega Sina, kot Boga samega, ki je navzoč v polnosti svoje človeškosti na tej zemlji. In njegova človeškost hkrati razodeva in zakriva njegovo božanskost. Po drugi strani obstaja velika nevarnost tega, kar bi lahko nekateri imenovali monofizitizem, se pravi, da se Jezusa razume kot Boga, ki hodi po tej zemlji, kar je res, vendar to ni celotna resnica. Jezus je bil v polnosti človek in Božje izničenje, o katerem govori Pavel v Pismu Filipljanom, pomeni, da je Jezus kot človek moral iti skozi proces rasti, skozi proces spoznanja, skozi proces odkrivanja lastne identitete, kot je to značilno za vsakega človeka. Gotovo je lažje zagovarjati, da je Jezus samo človek oziroma samo Bog, vendar je resnica mnogo kompleksnejša in tudi mnogo bogatejša.

Gnostikom je trn v peti prav vera v vstajenje mesa. Kakšno je njihovo pojmovanje telesa, da vstajenja mesa ne morejo sprejeti?
Kot smo že omenili, je materialni svet, ustvarjeni svet za gnostike samo posledica padca. Nastal je iz tega, kar je božanska Polnost izločila iz sebe, zato da je znova vzpostavila raznovesje. Se pravi, ta svet je negativen, ta svet je namenjen propadu, in to se odraža v gnostičnem pojmovanju telesa. Telo je ječa božanskega, ki je v gnostiku in nima etične vrednosti. Za gnostike je značilno, da je človeška svoboda pojmovana povsem deterministično, se pravi, nekdo je gnostik, in ne glede na to, kakšno je njegovo etično vedenje, bo odrešen, bo zveličan, ker v sebi nosi božansko iskrico. V tem se gnostična teologija radikalno razlikuje od krščanske. V krščanstvu, v judovsko-krščanskem izročilu ima materija izredno pomembno mesto, je zelo pozitivno ovrednotena. In pri Ireneju še toliko bolj. Tudi zaradi dialektičnega odnosa z gnostiki. Irenej poudarja, da je na začetku Svetega pisma opisano stvarjenje človeka. In tam Bog vzame blato, se pravi, to, kar je najbolj krhko, nevredno, in iz tega napravi človeka. In Adam bo v polnosti to, kar je – se pravi prvi človek, Adam, bo dobil svojo dokončno podobo šele v drugem Adamu, v Kristusu. In ti dve podobi – prvi in drugi Adam – sta med seboj tesno povezani. Se pravi Bog bo ob učlovečenju sam na neki način privzel tudi to, kar je najbolj nizkega, najbolj bednega, blato, iz katerega je bil človek na začetku ustvarjen. In to blato, to meso, to telo je namenjeno odrešenju. Nauk o vstajenju je pri Ireneju ključnega pomena, ker kaže na veličino Božjega delovanja. Če so gnostiki Bogu odrekali moč, da posreduje v tem, kar se zdi najbolj oddaljeno od Boga, se pravi, v materialnem svetu, pa Irenej poudarja, da se Božja moč pokaže ravno tam, kjer Bog vstopi v to, kar je najbolj šibko. Irenej navaja v tem pogledu neki Pavlov izrek, ki pravi: "Moč se izpopolnjuje v slabotnosti." V tem, kar je slabotno, v tem lahko Bog pokaže svojo moč. In delo vstajenja, delo učlovečenja je prav to: Božja moč, ki se izpopolnjuje v slabotnosti.