Knjiga si svoj naslov izposoja pri edini pesniški zbirki, ki jo je Vipotnik izdal v času svojega življenja (po smrti je izšlo zbrano delo Zemlje zeleni spomin, 1975), vsebuje pa ne le pesniško delo, ampak tudi Poskus liričnega portreta, ki ga je že leta 1975 spisal njegov prijatelj in pesnik, sicer pa arheolog in antični zgodovinar Jože Kastelic. Uvodno besedo pa je prispeval Boris A. Novak.

Kot se za stoto obletnico rojstva spodobi, so v Cankarjevem domu pripravili še umetniški program, ki ga je zasnoval režiser Igor Likar in glasbeno opremila Darja H. Godina, sodelovali pa so še pevka Ana Vipotnik, pesnikova vnukinja, kitarist Igor Leonardi ter igralci Marjana Brecelj, Brane Grubar in Pavle Ravnohrib. Projekt oziroma program je nastal ob podpori Radia Slovenija in Društva slovenskih pisateljev.

Cene Vipotnik sodi med tiste slovenske pesnike, ki potrjujejo nepisano pravilo, da kvantiteta še ne prinaša tudi kakovosti oziroma še več; da se celo izključujeta. Vipotnik je namreč izdal le eno pesniško zbirko - in za to edino zbirko leta 1957 prejel Prešernovo nagrado. Vipotnik, ki sta ga rudarsko Zagorje in domače polproletarsko okolje zelo zaznamovali, je začel pesniti že zelo zgodaj; njegovo prvi pesniški poskusi sodijo v obdobje med 1930 in 1934, v čas po veliki gospodarski krizi, ki se je njegove družine močno dotaknila. Njegov oče je imel namreč mizarsko obrt, ki pa je skupaj z vsem imetjem dobesedno propadla. Toda naj se ga je mračna resničnost še tako dotaknila, tega v njegovih pesmih iz tistega obdobja ni zaslediti. V pesmih, pa takrat še tudi v krajših proznih sestavkih, ki jih je objavljal v dijaških listih, recimo Zoreče klasje, pa Žar, se sicer res zelo neposredno odziva na resničnost časa, toda ti odzivi so lirični in sanjajoči, usmerjeni v ljubezensko tematiko. V tistem turbulentnem času tridesetih let prejšnjega stoletja se je seznanil tudi z marksistično literaturo, ki je še kako vplivala na njegovo poznejše pesniško ustvarjanje. Čeprav je bil sopotnik socialnega realizma in je spadal v generacijo pesnikov, ki so se s tem istim socialnim realizmom eni bolj in drugi manj spogledovali, na primer Ivan Čampa, Jože Udovič, Bogomir Fatur, Erna Muser, je sam vselej ostajal zvest liriki ali še boljše; liriki in tihoti ter samoti ni znal ubežati. In to ne velja le za njegove prve pesniške poskuse, marveč tudi za tiste pesmi, ki so nastale po koncu druge svetovne vojne.

Vipotnik pa je tudi ogromno prevajal, predvsem iz francoščine (P. Verlaine, G. Apollinaire, C. Baudelaire, R. Rolland, R. Martin du Gard, G. de Maupassant ...), poleg tega pa je bil vse do smrti urednik Cankarjeve založbe.

Drevo na samem, knjiga, ki je izšla ob stoletnici pesnikovega rojstva, ponuja celovit vpogled v pesnikovo življenje, saj zajema tudi nekatere rokopise, pa njegov lastnoročno s črnilom napisan življenjepis, iz katerega lahko razločimo kar nekaj družinskega debla Vipotnikov (brat Janez Vipotnik, sinova oblikovalec Matjaž in snemalec Lenart ter igralka Alenka, pa nečakinja Miča, vnukinja Ana ...), knjigo pa končujejo še družinske fotografije.

Knjiga, ki jo je uredil in oblikoval sin Matjaž, je neke vrste hommage očetu in posvetilo velikemu pesniku, ki je bil po svoji smrti velikokrat spregledan. In to po krivici.

Tadej Čater