Singh, eden najprepoznavnejših indijskih avtorjev zadnjega pol stoletja, je imel težave z dihanjem, kljub častitljivi starosti pa je bral in pisal skoraj vse do zadnjega. Bil je umsko izjemno priseben in je živel izpolnjeno življenje, je razkril njegov sin Rahul. Pisatelja sta preživela še hči in nečakinja, žena, ki je trpela za alzheimerjevo boleznijo, pa mu je umrla v 80. letih življenja.

Pisatelj, zaradi že kar pregovorne spolne nenasitnosti znan pod vzdevkom King Leer, je napisal več kot 100 knjig in nešteto kolumn. Leta 2001, v času velike napetosti med Pakistanom in Indijo, je radoživi starec sprožil pravi diplomatski spor, ko je na neki zabavi v Delhiju na lice poljubil najstniško hčer pakistanskega visokega komisarja.

Zdaj v Indijo z vseh koncev sveta prihajajo spominski pokloni velikemu pisatelju z velikim smislom za humor, indijski premier Mamohan Singh ga je označil za "nadarjenega pisatelja, pronicljivega komentatorja in dragega prijatelja", predsednik Pranab Mukherjee pa za "neustrašnega intelektualca".

V svojih zgodnjih delih je Singh, ki je vedno pisal v značilne bloke rumenih listov, razburjal s spolno eksplicitnimi prizori, najbolj znan pa je po romanu Train to Pakistan, v katerem je opisal tragično in krvavo razdelitev indijske podceline na ločeni državi Indijo in Pakistan leta 1947.

Pisati je začel v precej zreli starosti, saj je najprej delal kot pravnik, a se je po razpadu države odločil za drug poklic. "Sovražil sem pravo. Zdelo se mi je, da ne smem celega življenja zapraviti tako, da živim od prepirov drugih ljudi." Po prihodu v Delhi, kjer je imel njegov oče uspešno gradbeno podjetje, se je podal v diplomatske vode, a se je tudi tega kmalu naveličal ter končno postal novinar in pisatelj.