rjevega doma predstavitev najnovejšega romana Aleša Štegra Neverend.

Gre za poetičen in hkrati družbenokritičen roman, ki bi ga sicer lahko označili tudi za utopičnega, če ne bi jasno opominjal na današnje družbene premike. Štegrova Slovenija je tik pred volitvami, svet je v nenehnih trgovinskih vojnah, zaradi česar v trgovinah primanjkuje banan, glavno protagonistko - mlado pisateljico - pa bolj zaposljujejo lastne krize; vse od indentitetne prek ljubezenske do pisateljske. Premiki v njenem življenju se začnejo dogajati, ko sprejme honorano delo vodenja pisateljskih delavnic v zaporu, kar jo napelje na razkrivanje družinskih sledi po Balkanu.

Roman je preplet protagonistkinih dnevniških zapisov, ki so poetična razmišljanja o njenem življenju in svetu okoli nje ("Če bi morala voliti, bi volila polarno zimo in ledenike, ki se nikoli ne stalijo.") in kratkih zgodb, nekakšnih v preteklost obračajočih se vrivkov, ki zgostijo celotno romaneskno zgodbo, popestrijo strukturo in širijo tematiko.

"... Včasih pridejo otroci v mojo senco in se plezajo po mojih koreninah. Včasih se kak zaljubljeni par prislanja name. Moje deblo je razbrazdano od njihovih znakov. Ne razumem jih, a izgleda, da jim veliko pomenijo. Nekoč so prišli, da bi me posekali, so odložili svoje žage in nekaj časa prebirali, kar je zapisano na mojem deblu. ”To je tvoje, Jugoslav,” je rekel eden in pokazal na eno od brazgotinastih mest na mojem deblu. Vsi so se mu krohotali. ..."(Odlomek iz romana)

Medtem ko so skozi te zgodbe obujene grozote Balkana, v Ljubljani vlada kaotično stanje shodov za in protestov proti, politiki merijo svoje mišice in v končni fazi zmaga predsednik Platano (niti ne tako prikrita aluzija na banane). Družbi pa vladajo medijska manipulacija, strah in pomanjkanje v materialnem in nematerialnem smislu. Šteger, znan tudi kot pesnik, esejist, eden izmed najbolj prevajanih slovenskih svtorjev, prejemnik števlinih nagrad, v romanu tematizira čredni nagon družbe, ki pa - prav tako čredno - povzdiguje solipsizem in zaverovanost posameznika v samega sebe.

Predstavitev romana v Klubu Cankarjevega doma je z interpretacijami omenjenih umetnikov odškrnila vrta v svet Neverenda; njegovo poetičnost, humornost, njegovo obsežnost in obravnavanje posameznika ter družbe, v kateri živi in svobode. Ta pa, kot meni Šteger, ob radikalizaciji družbe postaja vedno večji zapor, in prav zato je v romanu zapor predstavljen kot prostor svobode.