To realnost je v judovski meščanski družini leta 1942 rojeni pisatelj, ki ga je po besedah Marjance Mihelič zaznamovala huda usoda – njegov oče je storil samomor, mati mu je umrla za rakom – dopolnil z dokumenti, ki so povezani z zgodovino njegove družine, pa tudi z evropsko in madžarsko zgodovino.

V središču romana, ki je izšel leta 2005, so trije možje: Hans von Wolkenstein, čigar nemška mati je povezana z nacistično kolaboracijo, Agost Lippy-Lehr, čigar vplivni oče je služil različnim madžarskim političnim režimom, ter Andreas Rott, ki ima dosje, poln temačnega delovanja v tujini. V mladosti so bili prijatelji, nato pa je življenje njihove usode razneslo preko Berlina, Moskve, Švice, Nizozemske in od Sredozemlja do Severnega morja. Roman razkriva najintimnejše in najhujše človeške izkušnje, ki govorijo tako o usodi posameznikov kot Evrope, so zapisali pri založbi Beletrino, ki je knjigo izdala pri nas.

Rojstvo ni začetek in smrt ni konec
Roman, ki je Nadasev opus magnum, po besedah prevajalke prinaša mnoštvo zgodb, ki pa se ne končajo. Označuje ga posebna struktura, odprtost, ki ni naključna. Nadas je povedal, da pisatelji zgodbe, da bi bila zaključene, običajno umestijo med rojstvo in smrt. Sam meni, da se življenje ne začne z rojstvom neke osebe, ampak z rojstvom njenih prednikov, in ne konča z njeno smrtjo, ampak posledice njenega bivanja segajo čez mejo njene smrti. Vse, kar okolje zavestno sprejme, je kaos. In ker je vzorec kaos in ne urejeno življenje, je tudi struktura romana odprta.

Dodal je, da sicer ni nasprotnik reda, saj da si ga tudi sam prizadeva ustvariti v svojem življenju. Vendar nam to praviloma ne uspeva, čeprav si prizadevamo.

Trdna zgodovinska podlaga
V roman je pisatelj vključil številna zgodovinska dejstva, ki jih je po prevajalkinih besedah proučeval v zgodovinskih arhivih v Berlinu. Nadas je povedal, da je veliko raziskoval in znotraj fikcijskega okvira ohranil dokumentarni značaj skupaj s človeškimi usodami. Vsa zgodovinska dejstva v romanu držijo. Včasih je imena zamenjal, včasih tudi ne, včasih je iskal analogije, ni pa mogel mimo nemške rasne biologije, je dodal.

Kot naslednjo inovacijo Nadasevega romana je Marjanca Mihelič izpostavila posebno vezivo, ki povezuje galerijo likov, ti segajo od romskih sezonskih delavcev do judovskih intelektualcev. To vezivo je telesnost oziroma seksualnost.

Po Nadasevih besedah gre za telesnost, ki ni prisotna samo pri njem, ampak v telesih vseh ljudi. "Ne moremo izstopiti iz svojega telesa. Naše telo je neizogibno," je povedal pisatelj, ki ne vidi razloga, zakaj bi se literatura izogibala telesnosti. Ta je bila doslej običajno le nakazana, sam pa se je odločil, da jo bo popolnoma razkril pred bralci, saj je del naše stvarnosti.

Nadas velja tudi zunaj meja Madžarske za enega najvplivnejših sodobnih madžarskih pisateljev. V slovenščino so poleg romana Vzporedne zgodbe prevedeni še zgodbi Skrbna opredelitev kraja in Lastna smrt, roman Konec družinskega romana ter delo O nebeški in zemeljski ljubezni. Leta 1998 je prejel nagrado vilenica.