Elizabetinski dramatik Christopher Marlowe je po mnenju strokovnjakov z Oxfordske univerze Shakespearov soavtor pri vsaj treh dramskih delih. Že dolgo so se pojavljala namigovanja, da naj bi Marlowe sodeloval s Shakespearom, raziskave pa so dokončno potrdile njegovo soavtorstvo pri treh delih drame Henrik VI.

Jubilejna izdaja
Marlowovo ime se bo tako uradno pojavilo skupaj s Shakespearovim v novi izdaji iger o Henriku VI., ki bo ob 400-letnici Shakespearove smrti izšla v okviru projekta New Oxford Shakespeare, poroča BBC. Po dolgih letih razprav o avtorstvu je tokrat prvič, da ugledna založniška hiša avtorstvo Shakespearovih del pripisuje še komu drugemu kot velikemu bardu.

Christopher Marlowe (1564-1593) je bil eden najvidnejših predstavnikov elizabetinske tragedije, ki je v angleško dramatiko vpeljala blankverz. Za najbolj priljubljeno dramo angleškega renesančnega občinstva je obveljala njegova Tragedija o doktorju Faustu. Sicer so mu že od konca 18. stoletja pripisovali soavtorstvo pri prvem, drugem in tretjem delu drame o Henriku IV., pa tudi pri nekaterih drugih Shakespearovih delih. Zgovorna je bila predvsem analiza besedišča v omenjeni drami, ko so ga primerjali z besediščem "potrjenih" Marlowovih del.

"Pomočnikov" je bilo še več
Mednarodna skupina 23 strokovnjakov je v raziskavi odkrila, da je kar 17 od 44 iger, ki so se doslej pripisovale izključno Shakespearu, nastalo v soavtorstvu. Raziskava je bila sestavljena tako iz klasične besedilne kot računalniške analize besedil.

Shakespearovo življenje in delo sta še vedno zavita v tančico skrivnosti, teorije in dognanja se pogosto medsebojno izključujejo. Nekateri že dolgo dvomijo, da je William Shakespeare, kdor koli je že bil, avtor vseh svojih del, saj naj bi imel prebogat besedni zaklad za neizobraženega človeka. Med imeni avtorjev, ki naj bi podpisovali njegove drame, so Francis Bacon, William Stanley in Edward de Vere.

Izdajalska oporoka
Dvomljivce "motita" predvsem dve dejstvi. Prvo je popolna odsotnost vsakršnih potrdil, da je gospod z imenom William Shakespeare kdaj koli prejel plačilo za katero od svojih dram. Kot drugi dokaz za nujnost nadaljnjih raziskav pa navajajo Shakespearovo oporoko. V besedilu, v katerem je Shakespeare ženi zapustil "svojo drugo najboljšo posteljo in pohištvo",namreč ni niti sledi znamenitega shakespearjanskega sloga. Nobenih nenavadnih fraz, preobračanja besed, oporoka pa nikjer tudi ne omenja pesmi in dramskih iger, katerih avtorstvo pripisujejo Shakespearu.

Upovedovalni slog, v katerem je napisana oporoka, je pač takšen, kakršnega je bilo pričakovati od preprosteža, rojenega v 16. stoletju in vzgojenega v družini, kjer nihče ni bil pismen. Zagovorniki teorije, da je avtor briljantnih dram nekdo drug, zatrjujejo, da človek, ki je izšel iz takšnega družbenega okolja, nikakor ni mogel napisati besedil, ki odlično portretirajo višje družbene stanove in ki obenem izkazujejo avtorjevo dobro poznavanje prava.

Kaj pa, če je bil vpliv le posreden?
Odločitev oxfordskih strokovnjakov v resnici ne pomeni dokončne rešitve "Shakespearovega vprašanja". Carol Rutter, ki njegovo književnost poučuje na Univerzi v Warwicku, se na primer ne strinja: "Verjamem, da je Shadkespeare sodeloval z različnimi ljudmi ... Presenečena pa bi bila, če bi bil eden od njih Marlowe," je komentirala za BBC.

Kako, če ne prek neposrednega sodelovanja, je torej Marlowovo besedišče prišlo v drame o Henriku VI.? "Veliko bolj verjetno je, da je Shakespeare začel delati z gledališko skupino, kjer je bil že prej aktiven kot igralec. Torej bi prej kot z dramatiki najbrž sodeloval z drugimi igralci - ki pa so Marlova nosili s seboj v podzavesti, v glasu, na odru, ... Oni so zanesli Marlowov pridih v te igre."