Murn "ni bentil kot Cankar, ni vedril kot Župančič, ni bil tako samozadosten in bleščeč kot Kette. Segal je predvsem vase: iskal je nove oblike, drugačen zven besed. Z novim ritmom, s svobodnim verzom in rimo je postal utemeljitelj moderne poezije na Slovenskem," je na spletni strani, posvečeni Murnu, zapisal Boštjan Lajovic.

Psevdonim izbral po domačiji iz Vipavske doline
Murn se je rodil kot nezakonski otrok služkinje Marije Murn in hlapca Ignaca Cankarja, ki ga je predala rejnikom. Pesmi je sprva objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, pozneje tudi v Slovenskem narodu, Slovencu in Ljubljanskem zvonu.

Podpisoval se je z različnimi psevdonimi, tudi z Aleksandrov. Nekajkrat je preživljal šolske počitnice v Vipavski dolini na domačiji pri Aleksandrovih ‒ od tod ta psevdonim.

Večino svojih pesmi je objavil v almanahu Na razstanku leta 1898, samostojne zbirke pa v svojem življenju ni izdal. Njegova edina pesniška zbirka Pesmi in romance je izšla dve leti po njegovi smrti leta 1903 po zaslugah literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja, s katerim sta se spoprijateljila na višji gimnaziji v Ljubljani. Njegove pesmi zaznamuje izrazita liričnost, oblikovana v prostih kitičnih oblikah, z novo in impresionistično metaforiko ter motivi iz narave in kmečkega življenja. V njih najdemo novoromantične prvine.

Literarni krožek Zadruga
Zadnji del svojega življenja je preživel v Cukrarni v Ljubljani, kjer se je spoprijateljil s Kettejem, Cankarjem in Župančičem. Našteti štirje umetniki so se zbirali v krogu Zadruge, njihovega literarnega krožka. Obdobje njihovega ustvarjanja je dobilo ime moderna, za njen začetek pa velja leto 1899, ko sta izšli dve pesniški zbirki, Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti.

Sorodna novica Josipu Murnu se je izjalovilo skoraj vse, česar se je lotil

Umrl je za jetiko, junija 1901, star le 22 let, na isti postelji kot dve leti prej Kette. Počiva v grobu pesnikov slovenske moderne na ljubljanskih Žalah. Ob 101. obletnici smrti sta mu Društvo slovenskih pisateljev in Mestna občina Ljubljana postavila spomenik nedaleč od njegove rojstne hiše, v Knafljevem prehodu.

Uglasbena poezija
Murnovi poeziji so na začetku 20. stoletja pozornost namenjali slovenski skladatelji, skladbe po njegovih besedilih so objavljali v dvomesečniku Novi akordi. Največkrat ga je uglasbil Emil Adamič, najbolj odmevno pa Marij Kogoj v modernistično zasnovani skladbi Trenotek, leta 1914.