Staro poglavje zgodovine je na dan v intervjuju za Vanity Fair privlekel pisatelj Martin Amis, ki je bil leta 1989 gost neke galavečerje, ki se je je udeležil tudi princ Charles. Prestolonaslednikova neizprosna stališča so menda celo sprožila spor med uglednimi gosti.

Princ je v klepetu z Amisom komentiral: "... kakor je, se mi zdi, povsem tipično: 'Žal mi je, ampak če nekdo žali najintimnejša prepričanja nekoga drugega, no, potem, bla bla bla' ..." Amis, ki je tistega leta izdal svoj do danes morda najslavnejši roman, London Fields, je Charlesu menda skušal dopovedati, da na zadevo morda ne gleda s pravega stališča, a je ta ostal neomajen.

Knjiga, ki je terjala življenja
Salman Rushdie se je moral zato, potem ko je zdaj že pokojni iranski ajatola Homeini razglasil fatvo na njegovo glavo, deset let skrivati na javnosti neznanih krajih. Po svetu so medtem zažigali njegove knjige, njegov norveški založnik je bil ustreljen, japonski urednik romana umorjen, italijanski prevajalec pa zaboden; v protestih zaradi izida romana je umrlo več ljudi.

Po desetletju si je nova iranska oblast nad smrtno obsodbo umila roke, češ da nima nič z njo in da je ne podpira, da pa je kljub temu ne more razveljaviti.

25-letnica fatve
Članek v novi številki Vanity Faira poskuša 25 let pozeje osvetliti ozadje cele zgodbe, in prinaša tudi zgodbe številnih Rushdiejevih prijateljev iz tistega časa. Samo Amis zase sicer trdi, da se je v kolegovem imenu sprl s princem. "Razložil sem, da namen romana ni, da bi kogar koli žalil. 'Njegov namen je, da bralcu ponudi literarni užitek,' sem mu rekel. Roman je sam po sebi igriv podvig, in Satanski stihi so izrazito igriv roman. Princ je to vzel na znanje, a predstavljam si, da bi naslednji dan na drugi zabavi ponovil svoje besede prejšnjega večera."

Zapustili so ga tudi številni kolegi
Princ Charles v svoji opoziciji Rushdieju seveda tudi med nemuslimani ni bil osamljen. V tistem času je John le Carré za Guardian zapisal, da "nihče nima od Boga dane pravice, da bi žalil en največjih svetovnih ver, in potem to nekaznovano objavil"; Roald Dahl ga je opisal kot "nevarnega oportunista", ki "se je moral zavedati globokih in nasilnih čustev, ki jih bo vzbudil med vernimi muslimani".

Stephen King je zanj zastavil svoje ime
Ko je večina ameriških verig knjigarn sklenila, da knjige ne bodo več prodajali, je v Rushdiejevem imenu posredoval Stephen King. Z blagoslovom založbe Viking je poklical vodjo verige B Dalton in mu postavil ultimat: 'Če ne boste prodajali Satanskih stihov, ne boste prodajali niti Stephena Kinga.' In bil je dovolj velik, da se je knjigarna resnično vdala. "Ne moremo pustiti, da bi ustrahovanje ustavljalo knjige," je King na to temo povedal za Vanity Fair. "Tako osnovno je to. Knjige so življenje."

Jutranji toast in smrtna obsodba
Ian McEwan se spominja, da je beguncu Rushdieju na čast v svoji koči v Gloucestershiru priredil zabavo. "Naslednje jutro sva s Salmanom stala v kuhinji, bilo je sivo britansko jutro, in on je bil glavna novica na BBC-ju - še neki bližnjevzhodni lik je razglasil, da ga tudi on obsoja na smrt. Zelo žalosten trenutek je bil - mazala sva maslo na toast in poslušala to grozljivo poslanico."

Rushdie za Vanity Fair pripoveduje, kako "vznemirjen je bil Ian. Jaz sem podobne grožnje dobival vsak dan, včasih po dvakrat ali trikrat. Seveda sem bil pretresen, ampak Ian je ljubeč človek, in mislim, da je bil on še bolj šokiran nad nasiljem napada na njegovega prijatelja."