Knjiga Julijane Visočnik torej nosi angleški naslov The Roman Inscriptions from Celeia and its Ager. Beseda ager pomeni podeželsko zaledje, ki ga je vsako rimsko mesto potrebovalo za svoje preživetje. Celjski ager je bil relativno velik, njegovo ozemlje se približno pokriva z današnjim ozemljem celjske škofije.

Preprosti napisi, ki skrivajo zgodbe
Napisi na kamnih avtorici sprva niso predstavljali izziva, nato se je v okviru podiplomskega študija ukvarjala z rimskimi napisi. Kot je povedala, gre za eno tistih stvari, ki ti prirase k srcu. "Več, kot ji nameniš časa, bližje ti postaja. In šele takrat začneš spoznavati, kaj vse se skriva za temi črkami in vrsticami, da je za vsakim napisom zgodba o posameznikih, njihovih družinah, usodah."

V doktorski disertaciji je napise rimske Celeje preučevala predvsem z vidika jezikovnih značilnosti in romanizacije. Nato pa jo je čakal korpus, ki je predstavljen v knjigi. Pri tem je morala iti od kamna do kamna, z vsakega prepisati napis, ga opisati, izmeriti in po možnosti fotografirati. Tako je popisala 500 kamnov, v knjigo jih je vključenih 466. Veliko gradiva hrani Pokrajinski muzej Celje, nekaj pa ga je razpršenega po celejskem agru, zato ji je vse skupaj vzelo precej časa.

Gradivo je v monografiji razdelila v dva sklopa. V enem predstavi napise Celeje (votivne, nagrobne, cesarske, počastitvene in krščanske), v drugem napise celejskega agra (votivne in nagrobne ter napise iz Koroške, Šempetra v Savinjski dolini, Vranja in s Trojan oz. Atransa).

Kako znanstveno temo približati širši javnosti?
Irena Lazar, ki je bila 17 let kustosinja v Pokrajinskem muzeju Celje, danes pa je dekanja Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, je prispevala predgovor k monografiji. Kot je povedala, je vedno lepo delati z gradivom. Tudi sama je kot arheologinja in znanstvenica uživala v raziskovalnem delu. Je pa, kot je poudarila, ob tem vedno treba razmišljati, kako rezultate raziskovanj na primeren način približati javnosti.

Številnim namreč ti kamni ali denimo ostanki tlorisov sami po sebi ne povedo dovolj. Zato jih je treba na primeren način predstaviti, povedati zgodbo, ki je razumljiva in lahko pripomore tudi k pozitivnemu odnosu do tovrstne dediščine, je poudarila.

Vodja nadškofijskega arhiva v Ljubljani France M. Dolinar, ki je zapisal spremno besedo k monografiji, je poudaril, da ga je navdušilo, kako je Julijana Visočnik uspela iz suhoparnih črk, iz nekaj besed, včasih nepopolnih, ki jih je, vsaj nekatere, že najedel zob časa, današnjemu bralcu približati osebe iz preteklosti, o katerih zgodovina navadno ne poroča, da zaživijo pred njim. Predstavila je njihov način razmišljanja, delo, ki so ga opravljale v določenem trenutku. Navdušila pa ga je tudi raznolikost samega gradiva ter pestrost oseb in povezanost prostora današnje Evrope.