Ob pesnikovem 70. rojstnem dnevu - praznoval ga je že julija - so pri Študentski založbi pripravili simpozij, ki v dveh delih poteka v Zagrebu in Kopru, ter branje njegove poezije, ki ga je v sredo zvečer gostila ljubljanska knjigarna Konzorcij; tako so v praznovanju nekako povezani pesnikov rojstni kraj (Zagreb), kraj, kjer je odraščal (Koper) in seveda tisti, kjer danes živi in dela (Ljubljana).

Ljubljanska veja dogajanja, večer s precej povednim naslovom - Pesniki berejo Šalamuna - bi bil verjetno še daljši, če ne bi, kot nam je razložila povezovalka večera Tina Košir, polovica uglednih gostov "izostala iz tehtnih pesniških razlogov": kot pesnikom skoraj pritiče, naj bi namreč zamešali datume ... Kolegu in prijatelju so se z branjem njegove (in svoje lastne) poezije vendarle prišli poklonit Milan Jesih, Dušan Jovanović in Josip Osti.

"Verjetno od mene pričakujete kakšno anekdoto, ob kateri bi pokali od smeha, a to žal pač ne bo šlo - pa čeprav sva se s Tomažem ob marsikateri domislici bogato nahahljala." Že Milan Jesih je s svojim uvodom pokazal, da to ne bo klasično togim sponam tovrstnih prireditev podrejen večer. Pa ni šlo za to, da ne bi hotel deliti nobene zanimive dogodivščine, ki ga druži z malo starejšim stanovskim kolegom - le to, da bi se kakšne zabavne domislice spomnil, bi "trajalo dlje, kot je razlike do tistega časa". Zato je raje prebral šesto pesem iz slavnega Šalamunovega cikla Stvari in "oder" prepustil Dušanu Jovanoviću.

Jovanović je bil malo bolj zgodbarsko razpoložen. Spomnil se je časov, ko je "na cesti, ki nenehno spreminja imena" srečal pravkar iz pripora spuščenega Šalamuna, ki mu je povedal, da so mu duha med drugim skušali zlomiti tudi z blatenjem njegovih prijateljev. "Ta Jovanović, človeka je zaklal, pa ribe je kradel, so mu bojda govorili. No, sam sem bil kar lepo tiho, ampak marsikaj od naštetega je bilo pa tudi res," se v smehu spominja Jovanović, ki je prebral pesem Ti si genij, Tomaž Šalamun.

Josip Osti je ob branju kultnih verzov, ki se začnejo z "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil" in s katerimi je Šalamun leta 1963 sijajno vstopil v slovensko poezijo, spominjal časov, ko je "gnezdil" in pesnil v prijateljevem stanovanju na Masarykovi ulici, medtem ko je bil ta na svojih literarnih popotovanjih po ZDA in Mehiki.

Kot zadnji je pred mikrofon stopil slavljenec, ki sicer pravi, da "redko reskira branje novih pesmi v javnosti", a da bo tokrat, za ta šopek, kot jim pravi, "čudnih pesmi", ki so šele pred nekaj dnevi izšle v zbirki Opera Buffa, napravil izjemo.

Pesmi se s strastjo zgrinjajo nadenj
Do svojega dela ima Šalamun namreč izjemno zanimiv odnos: tuje se mu ne zdijo njegove zgodnje pesmi, ampak ravno nasprotno. "Svoje stare pesmi čutim kot svoje, je pa res, da me ne vznemirjajo in ne zanimajo več. Napisal sem jih jaz, sicer mlad jaz - pri najnovejših verzih pa mi ni jasno, od kod so se vzeli, in so mi tuji." Včasih so bile "te stvari", kot pravi o pesnjenju, jasnejše, videl jih je s svojim notranjim očesom in jih opisoval, v zrelih letih pa "se zgrinjajo nanj z dosti več strasti in slasti" in bi bilo zgolj opisovanje nesmiselno, za bralca skoraj žaljivo. Šalamun, ki svojo pesniško izkušnjo opisuje skoraj kot izkušnjo medija, ki navdih prejema od "nekje zgoraj", tako pravi, da je zadnje čase njegov pesniški nadzor zgolj in samo v tem, da "se dovolj razpre in čaka, da se proces začne".

Smrt poezije? Kje neki!
Poezija po njegovih besedah ostaja močna institucija, za katero je prepričan, da prispeva "k dihanju sveta, človekovi realizaciji in sreči" - pa čeprav je institucionaliziran odpor do poezije močan v vseh kulturah (lep primer: New York Review of Books, denimo, skoraj nikoli ne obravnava pesniških zbirk). A vezana beseda ohranja svoj pomen za ljudi; ne nazadnje vsak dan poteka cela vrsta pesniških dogodkov, kakršne so Mlade Rime, ki na laž postavljajo dogmo, da je poezija, odkar smo Slovenci realiziran narod, zastarela.

"Morda nisem posebej dober pesnik," skromno sklene Šalamun, "imam pa dar, da zelo intenzivno začutim potenco mladih pesnikov in pesnic, tudi takih, ki še sami ne vedo, da so pesniki." Tako se spominja, kako je pred leti prebral samo štiri verze izpod peresa takrat 19-letnega Aleša Debeljaka in v hipu "videl, da se začenja nov kozmični svet, ki bo presegel meje moje poezije". Podobno so ga pred leti med dopustom na Hvaru presunili verzi Branislava Oblučarja, pesnika, ki se je šele pozneje prebil v hrvaško javnost in ki je o Šalamunu v sredo dopoldne govoril tudi na konferenci v Zagrebu.

Velik pesnik v svetovnem merilu
"Šalamun ni pomemben pesnik le v regiji, temveč tudi v svetovnem merilu. Letos imamo na zagrebški filozofski fakulteti diplomski kolegij, ki problematizira interkulturalnost Šalamunovega neoavantgardnega pesništva," je ena izmed stvari, ki jih je v hrvaški prestolnici izpostavil profesor Zvonko Kovač, Krištof Jacek Kozak pa je na primeru pesmi Duma 64, zaradi katere je bil Šalamun zaprt, opozoril, da je treba njegove pesmi jemati zelo resno. "Šalamuna večina ne jemlje zelo resno, ker ponuja ukrivljena zrcala, v katerih vidimo sebe na način, ki si ga morda ne želimo."

Danes mu lahko prisluhnete v Kopru
Drugi del simpozija je potekal na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Svoj pogled na Šalamunovo poezijo je predstavilo kar 17 referentov, med njimi Denis Poniž, Aleš Debeljak, Marcello Potocco, Meta Kušar, Ivo Svetina in Barbara Pregelj. Dvodnevno dogajanje je sklenil pogovor s Šalamunom v koprski Galeriji Loža, ki ga je povezoval pesnik, prevajalec in publicist Andrej Medved.