A takrat je bilo že prepozno: žirija je takrat že sklenila, da je francoski eksistencialist Nobelov nagrajenec za književnost za leto 1964. V utemeljitvi so pohvalili pisanje, "natrpano z idejami, ter prekipevajoče od svobodnega duha in iskanja resnice", ki je imelo "daljnosežen vpliv na naš čas".

Zgodovina seveda priča, da je avtor Zaprtih vrat in Gnusa nagrado zavrnil. Pozneje je svojo odločitev pojasnil z besedami, da "mora pisatelj, ki zavzame določeno politično, družbeno ali literarno pozicijo, delovati samo s pomočjo svojih lastnih sredstev - torej pisane besede". Vse nagrade, ki bi jih potencialno prejel, bi "njegove bralce izpostavil pritisku, ki si ga ne želim". V svoji izjavi za javnost je takrat poudaril še, da je vedno zavračal vse državne časti, tudi francosko legijo časti.

"Premagal" Šolohova in Audena
Švedska Akademija ima pravilo, da vse informacije o vsakoletnih nominirancih in postopku izbire pod ključem drži petdeset let; do zdaj je bila tako bolj ali manj skrivnost, natančno kakšni so koraki odločanja. Pravkar odprti arhivi pa razkrijejo, da je Sartrovo pismo v Stockholm prišlo 14. oktobra, ko je bila odločitev o nagradi že sprejeta. Časopis Svenska Dagbladet piše, da so Sartra izbrali 17. septembra, nominirana pa sta bila tisto leto še ruski pisatelj Mihail Šolohov, ki je nagrado dobil naslednje leto, in britanski pesnik W. H. Auden, ki ni nikoli dobil najvišjega literarnega priznanja.

Kaj bi bilo, če bi bilo ...
Na začetku izbora je bilo leta 1964 kar 76 kandidatov za Nobelovo nagrado, 19 od tega takih, ki prej niso bili nominirani še nikoli. Svenska Dagbladet piše še, da odločitev za Sartra sploh ni bila enoglasna in da bi se žirija, če bi Sartrovo pismo dobila še pred svojim sklepnim sestankom, morda nagnila v drugo smer. (Pisal jim je, ker ga je neki članek v francoskih medijih opozoril, da bi prav on utegnil dobiti nagrado.) V pismu Francoz menda "zelo vehementno" poudari, da "si ne želi biti na nobenem seznamu dobitnikov nagrade, ne leta 1964 in ne kdaj v prihodnosti, ter da take nagrade ne bi mogel sprejeti".

Jean-Paul Sartre tako do danes ostaja edini književnik, ki je že dodeljeno nagrado v celoti zavrnil. Omeniti velja še primer Borisa Pasternaka, ki je leta 1958 nagrado sicer sprejel, pozneje pa jo je zaradi pritiska oblasti v domovini vendarle zavrnil.

Denar je bil še vseeno mamljiv
"Pisatelj, ki sprejme tako nagrado, se poveže z organizacijo ali institucijo, ki ga je počastila," je leta 1964 še zapisal Sartre. "Pisatelj se mora zato upreti temu, da bi ga spremenili v institucijo, tudi če se to zgodi v tako častnih okoliščinah, kot so v tem primeru." Je pa že takrat priznal, da ga "muči" denar, ki pride skupaj z nagrado (takrat je šlo za 250 tisoč švedskih kron). "Človek lahko nagrado sprejme in potem z denarjem podpre organizacije ali gibanja, ki se mu zdijo pomembni - sam sem pomislil na komite proti apartheidu v Londonu. Ali pa lahko nagrado zavrne zaradi visokoletečih načel in organizacijo prikrajša za krvavo potrebna sredstva."

"Vseeno pa verjamem, da je to lažna dilema. Jasno je, da se odrekam 250 tisoč kronam, ker si ne želim biti institucionaliziran niti na Vzhodu niti na Zahodu. Od človeka se ne more pričakovati, da se bo za 250 tisoč kron odpovedal načelom, ki niso le njegova lastna, ampak tudi vseh njegovih kolegov. Zato je bila zame tako podelitev nagrade kot tudi njena zavrnitev tako boleča."