Strnadova je zaposlena v Šentjakobskem gledališču na področju marketinga in odnosov z javnostmi, nastopanju na odrskih deskah pa se v nasprotju z drugimi umetnostmi raje odpove. Meni, da bi se, glede na domišljijo, ki jo premore, preveč vživela v dramski lik in bi jo zaznamoval tudi v resničnem življenju.

Tako se Saša, ki jo prijatelji, kljub temu da se bliža 40. letu (čeprav ni videti tako), kličejo kar Saška, raje posveča fotografiji, slikarstvu in poeziji, prava umetnica pa je tudi v kuhinji. Sebe bi najlažje opisala kot veter, ki ga je težko ujeti, nam pa jo je vseeno vsaj za trenutek uspelo ustaviti in z njo poklepetati o njeni prvi pesniški zbirki Beneška čipka, ki je izšla marca.

Kdaj ste se prvič srečali s poezijo, kaj vas je navdušilo?
S poezijo sem se tako kot večina srečala v najstniških letih, ko so se prebujala prva spogledovanja, dotikanja, hrepenenja, pričakovanja in razočaranja. Čas pa naredi svoje – vse, kar je bilo nekoč shranjeno v spomin, dano v kovinsko škatlico in skrito kot zaklad, je nekega dne zasvetilo kot zvezda na nebu. Besede so me našle in jaz sem jih vzela v naročje. Vzpostavila sem dialog domišljije in sebe. Nikoli se nisem imela za pesnico, ampak bolj za upodobljevalko domišljije. Prevzeli sta me njena iskrenost in pristnost, zato ji z lahkoto in v užitek podarjam svoje obraze. Pišem, ker želim, in ne, ker moram.

Kdaj pa ste napisali svojo prvo pesem?
Tega se ne spomnim. Vsi moji zvezki so bili od nekdaj porisani in popisani. Prepletali so ujete trenutke, ne samo z mojimi, ampak tudi z mislimi drugih, v obliki citatov, grafitov in sloganov, ki so se me dotaknili. Da bi lahko spregovorila o sebi kot o pesnici, bi raje izpostavila prva srečanja s somišljeniki. To je bilo okrog leta 2007, ko sem začela s prvimi tematskimi večeri poezije v občini Dobrepolje. Zasnovali smo interdisciplinaren projekt poetov Ko spregovori veliki brat in izdali zbornik živečih avtorjev Polje je dobro obrodilo. Zakaj poudarjam živečih? Na podeželju so vajeni, da se vse zgodi po smrti ustvarjalca – uredi se spominska soba, postavi spomenik, izide knjiga. V času življenja je avtor pravzaprav moteč dejavnik, ljudje ga zaradi drugačnih nazorov in pogledov pogosto ne sprejmejo, ne razumejo ga, ker velikokrat živi in razume tudi duh časa, ni ujet samo v folkloro tradicij. In da ne bo pomote, rada imam folkloro in tradicionalne običaje, vendar v enakem razmerju z vsem, kar se dogaja, razmišlja in čuti tudi danes.

Kje črpate navdih?
Nimam recepta. Sem izrazito intuitivna oseba. Ne vem, zakaj nekatere stvari pritegnejo mojo pozornost. Nekoč sem prebrala, da življenje interpretira naše sanje. Ali pa se mi preprosto posreči ujeti duh časa, velikokrat v vsakdanjih trenutkih, ki jim dodajam svoje misli, zgodbe, gibe in jih prepletam s trenutnim navdihom, ki mi pospešuje tok misli.

Kako torej nastanejo vaše pesnitve?
Različno, največkrat v avtu, ko se pogovarjam sama s seboj ali pa ko čakam koga v kakšnem parku ali pa sem na kakšni prireditvi. Ko dobim vzgib na izrečeno besedo, takrat hitro pograbim telefon in začnem tipkati. Moji zapisi se znajdejo tudi na toaletnem papirju ali prtičkih, ko čakam na kosilo. Iz takšnih malenkosti, ki zame niso majhne, se sestavlja mozaik mojega življenja.

Koliko časa je trajalo, da ste sestavili dovolj pesmi za svoj prvenec?
Prvotna ideja je bila zapisovati misli. Pred leti sem zasledila, da so pesniki začeli objavljati pesmi, združene v cikluse, pod enim imenom ali označene zgolj z rimsko številko. Temu sem sledila tudi sama, saj sem se ob mentorstvu Ane Porenta naučila, da je dobro pisanje treba urediti na način zgodb, ciklusov ali reda oblik. Ideja je zorela precej počasi, saj se težko za daljše obdobje posvetim le pisanju. Zato da sem popolnoma v svojem svetu, v svoji virtualni knjigi, se je moralo vse sestaviti. In odločitev je padla. Zgodba je bila pripravljena in želela sem ji dati krila, da poleti. Da razgalim svojo bližino strasti in se ji poklonim s prvencem. Strast sem položila na oltar, vzela v roke pahljačo in se nasmejala ptici, ki je poletela. Sedaj leti ali čepi na vejah drugih, jaz pa sem že na poti k novim projektom.

Zakaj naslov Beneške čipke, kakšna je povezava pesmi z njimi?
Veliko ljudi sprva pomisli na skrbno in ročno oblikovane čipke, pa vendar je tu prisotna metafora. Čipke v naslovu ponazarjajo ujete trenutke, doživljaje, spomine, srečevanja v Benetkah, vsak po svoje je pustil ali prebudil sled zgodovine in želela sem jih splesti v kito vseh kanalov, mostov, barv, vonjev, ritmov in spominov.

Predvidevam, da imajo Benetke posebno mesto v vašem srcu?
Res je. Tja večkrat zahajam, včasih zaradi sprostitve, obiska grafičnega ali arhitekturnega bienala, koncerta na trgu San Marco … V Benetkah čutim strast, ki prežema vse zidove, ulice, kanale, to je mesto zaljubljencev. In jaz sem zaljubljena v življenje. Benetke so kraj, kjer lahko pišem o tisti dimenziji ali pomenu svobode, ki jo nekako samoumevno daje ravno velemesto. Gre za anonimnost, ker te nihče ne pozna in tudi sam ne poznaš nikogar. Lahko sem na glas razmišljala in me ljudje niso razumeli. Svoboda ustvarjanja. Pa tudi zaradi arhitekturne razgibanosti – od industrijskega Arsenala, razbohotenega Giardinija in multinacionalnih množic do pozabljenih kotičkov in odrtih dvorišč. Na ulici skozi leto srečaš veliko likov, od klovna, tradicionalnih mask, harmonikarjev, ki ti zaigrajo na dušo.

Ukvarjate se tudi s fotografijo, ob predstavitvi Beneške čipke pa ste pripravili razstavo fotografij Alenke Škamperle.
Da, tudi s fotografijo se ukvarjam, vendar ne profesionalno. Najino srečanje z Alenko je bilo nekaj posebnega. Spoznali sva se prek spleta, zasluge za najino srečanje pa ima Simon Gale, eden od mojih najdražjih prijateljev. Zaupala sem mu in pregledala njene fotografije ter všečkala njeno stran na Facebooku. Alenka se je odločila, da mi kot stoti, ki je to storila, podari fotografiranje po moji želji. Razmišljala sem in se odločila za Benetke. Tako se je začela tkati pot prijateljstva, ki je obrodila izredno lep izdelek.

Za kakšne fotografije je šlo?
Odločila sem se za postavitev razstave Alenkinih avtorskih fotografij, razpoloženjskih portretov, na katerih sem jaz sama nosilni motiv. Natisnili smo jih v črno-beli različici in formatu 50x70 cm ter jih ob izidu prvenca Beneška čipka razstavili v stolpu Turjaškega gradu. Tudi v knjigo sem umestila tri njene fotografije, ki odpirajo vrata v dom besed in s pogledom na Benetke zrejo v preteklost ali prihodnost.