Najbolj prepoznaven je po prevajanju Drobižkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.

V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.

Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, "se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa". Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je "svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo". To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.

S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.

Iz oddaje S knjižnega trga