Martin Krpan, Kekec, Črtomir, Povodni mož, Francka, (lepa) Vida, Pehta, Agata Schwarzkobler, Antigona, Iztok, kralj Matjaž, Izdor Khallan, hlapec Jernej ... je le nekaj junakov in junakinj slovenske literature, ki se utrnejo ob hitrem premisleku. Vendar je vprašanje, ali imajo vsi enak status – status nacionalnega literarnega junaka, ki že od svojega nastanka dalje kroji slovensko (samo)zavest, (samo)zavedanje in nam samim ter tudi drugim narodom nekaj sporoča. Mali leksikon Slovenski literarni junaki navaja več kot tisoč gesel, pri čemer se med njimi znajdejo tudi pisatelji, predvsem pa gre za široko polje od ljudskega slovstva prek leposlovja do dramatike. Avtorja leksikona Klemen Lah in Andreja Inkret v uvodu opozarjata, da literarni junaki niso samo literarni, da so tudi mitični, zgodovinski, predvsem pa da je že samo poimenovanje "junak" problematično, saj slovenščina pozna številne terminološke ustreznice (lik, oseba, akter, značaj ...).

So junaki pozitivni?
Vendar poimenovanje junaki splošno ostajajo junaki, ne glede na pozitivno konotacijo, ki jo nosi to poimenovanje (ali pa prav zato?). Junaki so moralno, fizično in intelektualno nadpovprečne literarne osebe in prav zato za bralce oz. tiste, ki se z njimi poistovetijo, privlačnejši, kot pa bi bila npr. literarna oseba ali pa dramski lik, akter (vsa ta poimenovanja so precej togo teoretična, torej skoraj neprivlačna). O tem, s kom se Slovenci poistovetimo in kakšni pravzaprav so ti junaki, so se v okviru Debatne kavarne na letošnjem Knjižnem sejmu pogovarjali Bojana Leskovar, Majda Širca, Bojan Grobovšek in Luka Novak. Vsi so bili enotnega mnenja, da je najbolj izstopajoč slovenski literarni junak Martin Krpan, sledi pa mu Kekec, medtem ko dlje njihova debata ni segla; omenili so sicer še Iztoka izpod svobodnega sonca in našteli nekaj junakinj.

Tako Martin Krpan kot Kekec sta mladinska (!) junaka, globoko vtisnjena v narodovo zavest, čeprav je med njima bistvena razlika; Martin Krpan je prva slovenska umetna pripovedka, tako rekoč ponarodela je že ob izidu leta 1858, njen status pa so kasneje utrdile znane ilustracije Hinka Smrekarja (1917), Toneta Kralja (1954), status mladinskega junaka je pridobil kasneje, medtem ko je Kekec ponarodel šele s filmi, nastalimi po pripovedih Kekec na volčji sledi (1922) in Kekec nad samotnim breznom (1924) Josipa Vandota. Oba junaka sta znana po svoji preprosti ljudski naravi, pretkanosti, domiselnosti, hkrati pa oba s seboj nosita nekaj, kar je mogoče imenovati bebavost. Ne glede na to sta se usidrala v slovensko nacinonalno zavest do te mere, da so ponarodele tudi njune besede in se v vsakdanjem jeziku usidrale kot frazemi in rekla.

Kdo sta Kekec in Krpan?
Ko so po osamosvojitvi Slovenije predlagali, da bi na Kongresnem trgu zamenjali kip Sidra, so se med drugim pojavili tudi predlogi, da bi ga nadomestili z Martinom Krpanom. Kot je bilo slišati na pogovoru, je Martin Krpan kot nekakšen prototip Slovenca predstavljen tudi tujcem, hkrati pa ga na primer zadnja lutkovna predstava v LGL-ju podaja kot precej trapastega človeka. Česar tudi bralec povesti ne more zanikati, saj je Krpan že takoj na začetku označen kot lenoben, njegova iznajdljivost pa se pojavi samo v trenutkih, ko mora reševati svojo kožo. Ob predpostavki, da se Slovenci res enačimo z Martinom Krpanom, to pomeni, da smo sicer delaven narod, ki pa raje lenari, naša prava narava je nekoliko potuhnjena, ker se navzven radi kažemo taki, kot nismo, nas pa zato odlikuje smisel za humor (odnos Krpan – Cesar), pri čemer se ne da znebiti občutka, da se Krpan za humorjem spet samo skriva.

Pašteta, 'kekčevstvo' in politična korektnost
Kekec se po drugi strani zdi bolj čist in pozitiven junak, ki pa ga je v zadnjem času v slengu doletela negativna jezikovna zaznamovanost, kot je na primer "Kva si ti en kekec!", "Ker kekec!", kar namiguje na nesposobnost, tudi neumnost, nepriljubljenost ... Poleg tega pa je na Kekčevo priljubljenost v drugi polovici prejšnjega stoletja precej vplivalo preprosto dejstvo, da so začeli prodajati pašteto Kekec, ki je bila pogosto na domačih jedilnikih.

Danes sicer verjetno ni več tako, ker pašteta ne ustreza več normam zdrave prehrane (in če bi res poenostavljeno razmišljali, bi lahko celo trdili, da je skupaj z zatonom paštete zatonil tudi Kekec in se spremenil v kekca; ampak to je verjetno pretirana trditev). Vsekakor pa so s porastom politične korektnosti (k temu je mogoče šteti tudi skrb za zdravo/neživalsko/ekološkega izvora hrano) vrednote slovenskih literarnih junakov postavljene pod vprašaj. Na vsak način so skozi prizmo korektnosti vsi nekoliko pretirano narodno zavedni, šovinistični, pogosto neekološki (sekanje lipe, lepo prosim!), ksenofobni; kar je zgolj nekaj lastnosti, ki pa jih je v bistvu mogoče pripisati vsakemu knjižnemu osebku. Ženske junakinje, po drugi strani, so zgarane matere brez pravega glasu, zato pa s toliko več solzami.

Od Cankarja do stripa
Slovenci sicer poznamo precej več junakov, kot sta zgoraj omenjena. Tu so še mnogi Cankarjevi junaki, ki so tako ali drugače ponarodeli (Jermanove besede iz Hlapcev "Narod si bo pisal sodbo sam!", pa boj hlapca Jerneja:"Ali je pravica ali je ni – ali je Bog ali ni Boga!"), pa Prešernov Črtomir in bitje mesarskega klanja ter njegova utemeljitev kot večnega borca za narodovo identiteto, med morebitnimi junaki se znajde tudi povodni mož, tako bajeslovni kot Prešernov, pa Jančarjevi junaki, v šestdesetih in sedemdesetih je bil zelo razvpit Chubby iz Šumija (ta je bil sicer resnična oseba, ki pa je dobila tudi literarne razsežnosti) idr.

Zanemarljivi pa niso niti stripovski junaki. Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja so močno vplivali na razvoj marsikaterega otroka. Zvitorepec je lisjak, kar povsem ustreza njegovemu značaju, saj je izmed trojice najbolj zvit in prebrisan. Okrog sebe ima rad lepe ženske in je brez redne službe. Podaja se v pustolovščine, bori se na strani pravice in dobrega. Pravzaprav je Zvitorepec skoraj antijunak, vsekakor pa je nekorekten. Verjetno pa je prav v tem večni čar literarnih junakov in junakinj.