Prva mnoge odvrne zaradi nazornih prizorov mučenja živali, druga zaradi kletvic, ki so v besedilu dobesedno namesto veznikov. Brati pa ju morajo otroci. Je to res tisto, kar sodi v osnovno šolo? Zavod za šolstvo je prepričan, da ja.
Zoran Vodopija ima hčer v 8. razredu. Ker dekle rado bere, je že med počitnicami v roke prijelo knjigi za Cankarjevo tekmovanje. Sledil je šok. Najprej, milo rečeno, sočen jezik v knjigi Andreja Predina Na zeleno vejo. In to že na prvi strani, v drugem stavku.
»Hišnikova žena je kurba in smrdi po maščobi, ker je od drugod in doma jejo drugačno hrano kot mi. Sosedi Niveski gleda kožica iz lulike, pravi Dani, ki je njen fant in hkrati edina živa priča tega nepojasnjenega fenomena. Hišnikov sin je bil prvi z dvorišča, ki je že malo posvedral. To mu je dovolila Simona, ki ga je, pravi Siniša, hišnikov sin, od naslade pomočila do komolca.« (Andrej Predin: Na zeleno vejo)

Potem pa še Oči Andreja Makuca. Pretresljive zgodbe o umiranju živali, za katere pa mora človek imeti želodec.
»… zato lahko z odebeljenim, umetelno prepletenim ročajem točno zadeva zdaj čez eno in potem čez drugo oko. In udari vedno takrat, ko je konjska veka široko odprta. Puba pa joče.« (Andrej Makuc: Oči)
Preveč za otroke, ki so stari od 12 do 14 let, saj niti v našem uredništvu ni bilo junaka, ki bi mirno prenesel odlomke, pa smo vsi že odrasli.
Zoran Vodopija: Moram poudariti, da se mi zdita neprimerni za starostno obdobje, za katerega ju je komisija predpisala.
Pokonci so skočile tudi učiteljice na spletnih forumih.
»Ne vem, ali se nekdo dela norca? Kaj je namen takega izbora? Da ne bo nesporazuma, obe knjigi sta po mojem mnenju kvalitetni, jezik je bogat, stil zelo dober, ampak vsebina? Moj bog. Po mojem mnenju absolutno neprimerna za 8. in 9. razred osnovne šole, če še odraslega vrže s tira.«
V debato so se vključili tudi tisti, ki jim je bilo branje vsiljeno, učenci torej:
»Kako bom napisala kratko obnovo in opis oseb in razmišljala na to temo, če pa nikakor ne morem prebrati te strašne zgodbe??????? Prebrala sem knjigo Oči. Nisem je mogla prebrati v enem delu, ker tega nisem prenesla. Še ponoči so me preganjale srhljive zgodbe.« (JF)
Nejeverno so zmajevali z glavo na nekaterih šolah.
Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule: »To kaže na to, da tisti, ki o tem odločajo, nimajo niti najmanjšega pojma ne o vzgoji, ne o izobraževanju, ne o idejah, ki jih moramo zasledovati.«
Na ministrstvu za šolstvo so se zavili v molk, na Zavodu za šolstvo, pod okriljem katerega deluje komisija, ki je knjigi izbrala, pa strokovnjakom seveda zaupajo. Na podlagi česa pa?
Mag. Gregor Mohorčič, direktor Zavoda RS za šolstvo: »Ti dve knjigi še nisem prebral, praktično jih je nemogoče dobiti, imam zdajle eno na mizi, ki jo bom utegnil čez vikend prebrati.«
Državna komisija za Cankarjevo tekmovanje je potem le ponudila šolam možnost, da namesto Na zeleno vejo izberejo nekaj drugega po svoji presoji.
Igor Saksida, predsednik Državne komisije za Cankarjevo tekmovanje: »Res bi bila škoda, da zaradi nekega slogovnega dela romana otroci ne bi dobili priložnosti tekmovati, pri Očeh pa sem jaz neomajen.«
Komisija svojo odločitev, v kateri je sicer bolj malo osnovnošolskih učiteljev in več srednješolskih ter ostalih strokovnjakov, utemeljuje s kakovostjo del in problemskimi temami.
"Dobra prasička," komentira Mihec fotografijo ene svojih punc. Posnel jo je, ko je spala. "Ta je bla kosmata, da si si iz zobov vleko," še podrobneje Mihec. (Andrej Predin: Na zeleno vejo)

Je torej jezik, v katerem nekdo, sicer v funkciji zgodbe, svinja vsepovprek, res tisti, ki naj bi ga analizirali v osnovni šoli?
Anja Padar, mentorica Cankarjevega tekmovanja, OŠ Prule: »Ne vem, če je ravno primerno, da mi rečemo, da je nekdo nekoga posvedral.«
Dušan Merc: »Mi moramo kot institucija, kot reproduktivni sistem vrednot jezika, morale, etike in vsega tega vzgajati k pozitivnemu in tistemu, kar je prav, ne k tistemu, kar je narobe.«
Anja Padar: »V trgovinah imamo zelo jasen predpis, ki se glasi: porno knjige, porno revije morajo biti 1 m in 20 cm od tal. Zakaj? Zato, da jih otroci ne vzamejo v roke. Tukaj jim knjigo s hujšo vsebino, kot jo najdemo v porno revijah, z bolj vulgarnim, bolj obrobnim jezikom ponudimo in damo kar v roke.«
Borut S. Pogačnik, psiholog in psihoterapevt: »Gre za to, da je naša mladina pravzaprav izgubila svoj besedni zaklad, naši otroci pravzaprav dandanes, medtem ko so še pred desetletjem znali v povprečju 1200 besed, dandanes operirajo po mojem samo še s 600 besedami. To je tisto, kar bi nas moralo skrbeti.«

Otroci pri branju res ne bodo spoznali milozvočnih besed, ki bi zbujale poetične asociacije, si bodo pa zagotovo dodobra izpopolnili repertoar kletvic.
"Kurba!" ji reče Strajki. "Prasica!" reče Maja. Anita odmakne pogled. "Koji kurac!" rečem jaz in se obrnem k Aniti. (Andrej Predin: Na zeleni veji)
Pa si nihče ne zatiska oči. Naše nežne otroške dušice, vsaj nekatere, res obvladajo takšne besede. Tudi mučenje živali je še preveč pogosto pri nas. Pa morajo učenci res poznati postopke do najmanjših gnusnih podrobnosti?
Borut Pogačnik: »Vpliv Makučeve knjige na otrokovo psiho je zagotovo šok.«

Ostalo bo opravil sam - z macolo po votlem stožcu, ki bo zdrsnil v konjsko bučo in srčiko življenja. (Andrej Makuc, Oči)

Igor Saksida: »Rekel bi, da imajo otroci, ki so preobčutljivi na to, pravzaprav pravico do tega, da rečejo, letos bom pa tekmoval iz znanja iz matematike.«
In se tako odpove tekmovanju, ki za tiste najboljše učence pomeni tako rekoč prestiž, dober rezultat pa zna pomagati pri vpisu na srednjo šolo ali pri pridobivanju Zoisove štipendije. Torej, ali se tekmovanju odpove ali pa predela prizore, ki so še za odrasle prehudi.
Mag. Milena Kerndl, strokovna tajnica Državne komisije za Cankarjevo tekmovanje: »Če učenec zagotovi, da pa takih prizorov ne bo mogel prebrati, potem se bo verjetno ali odločil, da te knjige ne bo bral, pa bo tekmoval drugo leto, ker tekmovanje ni obvezno, ali pa bom kot učiteljica izbrala metode, ki mu bodo omogočale, da bo lahko skozi ta prizor prišel.«
Vendar prekinitev branja ne pomeni, da krute besede niso zapisane v naslednji vrstici in moral jih bo prebrati malo kasneje, če jih preskoči, ker jih ne more prežvečiti, pa izgubi nit zgodbe in na tekmovanje ne more biti enako pripravljen kot tisti, ki mu prizori mučenja ne pridejo do živega.
Mag. Milena Kerndl: »Kaj je bolje: da se mi o neki temi pogovarjamo, pa o njej govorimo, in to s pomočjo literature, ali da vsakodnevno v medijih spremljamo mučenje živali, ki ostanejo brez nekega odziva in brez razgovora o tem.«
Res, tu se tudi mi posipamo s pepelom, vendar pa se v tem primeru na državni komisiji namesto, da bi stremeli k boljšemu, tolažijo, da obstajajo slabši od njih in da potemtakem oni niso tako slabi. Hkrati pa jim ni nihče očital izbire tem, temveč le način, kako sta temi prikazani v dotičnih knjigah. Izbrali bi torej lahko isto temo, pa mogoče malo manj brutalni knjigi.
Dr. Igor Saksida: »Verjetno bi tudi kakšno tako knjigo lahko našli, vprašanje, če iz tega področja, in vprašanje, če bi delovala tako, kot ste opisali.«

»Vidim in čutim, kako me gleda … Iztaknem ji oko. Zdaj bo šlo lažje, saj je luknja narejena. Ko se mi odcedi po prstih, potisnem zarjavelo sedmico v živo rano, da se še malo ulije po prstih levice, potem pa med škrtanjem po žabji glavi le najdem prehod. (Andrej Makuc, Oči)
Mag. Milena Kerndl: »Glejte, to je stvar stališča, za nekoga je to zelo nazorno, za nekoga je to manj nazorno, odvisno od bralca.«

"Ona je ful dobra prasička. Tako pizdo ma, da jo je enkrat fukalo pet črncov hkrati," nadaljuje kot poznavalec. (Andrej Predin: Na zeleno vejo)

Zoran Vodopija: »Če zavod za šolstvo tako literaturo predpiše osnovnošolcem, mislim, da so njihove pravice kršene, ker ima otrok pravico do razvoja svoji starosti primerno.«

Dr. Igor Saksida: »Ali to lahko učinkuje na otroke škodljivo? Mislim, da ne. Gotovo bo kaka občutljiva mlada bralka ob kakem prizoru začutila nelagodje, da jo bo to prizadelo, ampak jaz bi vprašanje obrnil, ali ni v tem svetu, v katerem živimo, še bistveno več groze, kot jo najdemo v literaturi.«

In komisija za Cankarjevo tekmovanje si je torej vzela pravico, da osnovnošolce na kar najbolj brutalen način potisne v to grozo, kajti, saj se bodo z njo tako ali tako prej ali slej srečali. Vzgojno, ni kaj. Ali pa je razlog še kje drugje? V kakšnih poznanstvih mogoče?