Prav zaradi Hallgerd sem izbrala to zgodbo. V njej sem prepoznala sebe in tudi zato sem lahko pisala s takšnim zagonom.
Makarovičeva že od leta 2008 ustvarja baladne pripovedke za odrasle, v katerih se loteva predelav starodavnih mitov in zgodb. Za svojo najnovejšo zgodbo, Saga o Hallgerd, je navdih našla na skrajnem severu Evrope.
"Idejo sem dobila pred leti, ko sem bila na Islandiji. Med številnimi ljudmi sem tam srečala prijateljico po imenu Hallgerd. Kot mi je pojasnila, gre za dolga stoletja nezaželeno ime, ki izhaja iz starodavne Sage o Njalu." Pisateljica je ob večkratnem branju izvirne zgodbe ugotavljala, da gre za tipično pokristjanjeno besedilo, s krščanskimi motivi odpuščanja in trpljenja. Prav iz tistih časov izhaja "prekletstvo" imena Hallgerd, ki se je ohranilo še mnogo stoletij.
"Ženska, ki se ne pusti poniževati in tepsti"
Hallgerdina zgodba poteka v zgodovinskem okviru 10. in 11. stoletja, ko sta se na Islandiji spoprijeli poganska tradicija in krščanstvo. V tem boju med starimi in novimi vrednotami odigra svojo vlogo prelepa Hallgerd, ki se drži starih običajev, spoštuje soljudi, a ne odpušča krivic. Še dolgo po tem, ko jo mož udari, čeprav je njegovo družino rešila pred lakoto, Hallgerd njegovega dejanja ne pozabi. Za trideset let se zavije v molk in mirno opravlja svoje delo, na koncu pa je ob priložnosti, ko bi mu lahko pomagala, moža brez slabe vesti pustila umreti. "Hallgerd je ženska, ki se ne pusti poniževati in tepsti. Ne samo, da ne odpušča, ampak tudi ne pozablja," dejanja Hallgerd razlaga Svetlana Makarovič. Pokončna drža glavne junakinje pa nadnjo prikliče prekletstvo, zato še danes le redko srečamo na Islandiji deklice z imenom Hallgerd.
"Prav zaradi Hallgerd sem izbrala to zgodbo. V njej sem prepoznala sebe in tudi zato sem lahko pisala s takšnim zagonom ," je povedala Makarovičeva, ki se je predelav mitov in zgodb različnih narodov lotila že v zgodbah Mesečinska struna (iz antologije Svetlanine pravljice) in Katalena. Mesečinska struna temelji na madžarski zgodbi o ciganskem glasbeniku, Katalena pa na slovanski baladi o ženski, ki je zapustila svoj dom in odšla z razbojnikom Črnim Vogrinom. Svetlana Makarovič v teh umetninah ljudskega izročila vedno znova odkriva aktualne motive prevzetnosti in materializma ter nasilja šibkejših nad močnejšimi. V Sagi o Hallgerd, ki je izšla pri založbi Arsem, pa se loteva tudi vprašanja odnosa med krščanstvom in poganstvom ter možnosti odpuščanja.
Simbolika razpetih las
Oblikovno sta knjigo zasnovali Anamarija Babić in Suzana Kogoj. Njuno delo se je začelo z oblikovanjem inicialk, nadaljnje raziskovanje pa je prineslo ilustracije ter iskanje vizualnih sopomenk k zgodbi. "Kot navdih so mi služili Hallgerdini lasje, ki so simbol nekega upora. Ni si jih spletala kot vsa druga dekleta, ampak jih je namerno pustila spuščene, da so plapolali. Že s tem se je upirala družbi. Tudi zaradi tega sem si izbrala takšne vitične inicialke," je oblikovno podobo knjige opisala ilustratorka Anamarija Babić in dodala, da je zaradi nasilnosti zgodbe v ornamentiko vključila tudi motiv loka in sekire. Makarovičeva je nad videzom Sage o Hallgerd navdušena: "Ta knjiga mi je postala še posebej ljuba potem, ko sem videla njeno podobo. Ne le, da je ena najlepših knjig, ampak je moja najlepša knjiga."
Makarovičeva pa je osebno povezavo z glavno junakinjo našla tudi v simboliki Hallgerdinih razpuščenih las. "Pri tem sem se spomnila na lastno izkušnjo, ko sem bila stara sedem ali osem let. Imela sem dolge lase, ki jih je bilo treba plesti v kite. A meni so bili všeč valoviti lasje, ko sem si kite razpela. Nekega dne sem šla s spuščenimi lasmi v šolo, prepričana, da bodo vsi opazili, kako sijajno sem videti, a deležna sem bila le učiteljičinih besed: 'Makarovič, v šolo se hodi s spletenimi lasmi.' Odtlej sem si jih razpletala samo doma, na vrtu," se pisateljica spominja otroških izkušenj s "svobodnimi" lasmi. Tudi urednik Gašper Troha je izid knjige pospremil z željo, da bi čim več bralcev v Hallgerdini zgodbi našlo svojo moč in avtentičnost.
Odlomek iz knjige Saga o Hallgerd, avtorica Svetlana Makarovič
Ko se je Gunnar Hamundarsson s spremstvom vračal z althinga in od Skale zakonov, je šel mimo koče, pred katero je stala skupina lepo oblečenih žena.
Prva med njimi, ki je bila od vseh najlepša in najbolj bogato oblečena, se mu je zasmejala v obraz in ga pozdravila, on pa je prijazno odzdravil in jo takoj vprašal, kdo da je. Rekla je, da je njeno ime Hallgerd Hoskuldova hči. Brez zadrege je govorila z njim in ga naprosila, naj ji pripoveduje o svojih popotovanjih. Gunnar ji tega ni mogel odreči, in tako sta sedla in se pogovarjala.
Hallgerd je nosila sinjo, bogato okrašeno tuniko, čeznjo pa škrlaten plašč, obrobljen z dragocenimi čipkami. Vse telo so ji ogrinjali do tal segajoči lasje barve medu. Gunnar ni mogel odmakniti oči od nje, in nazadnje jo je vprašal, če je morda neporočena.
– Da, je odvrnila, neporočena sem, in kaže, da bom to tudi ostala.
– Mar misliš, da nihče ni dovolj dober zate? je vprašal Gunnar.
– Tega nisem rekla, je odgovorila Hallgerd, res pa je, da sem, kar se tiče mož, nekoliko izbirčna.
– Kako bi odgovorila, če bi te jaz poprosil za roko, je vprašal Gunnar.
– Ni izključeno, da bi privolila, je ponosno rekla Hallgerd, pa tudi ni izključeno, da ne bi. Pojdi in govori še z mojim očetom Hoskuldom, saj ti je znano, kakšen je običaj.
Prav zaradi Hallgerd sem izbrala to zgodbo. V njej sem prepoznala sebe in tudi zato sem lahko pisala s takšnim zagonom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje