Tadej Golob je med drugim tudi razkril, zakaj je svojemu prvencu dal naslov Svinjske nogice. "Gre za metaforo za prizadevanja tega mojega junaka, ki mu nikakor ne rata. Ti svinjski parkeljci tudi nastopajo v knjigi. Na njih se moj junak, ki se mu ponudi priložnost, da bi se izučil tetoviranja, tudi uči osnov te spretnosti. Na človeku pač ne moreš vaditi."
Idejo za takšne vaje iz spretnosti tetoviranja je Golob dobil od kolega, ki se res na ta način učil te obrti in ima zdaj svojo delavnico, poskusil pa je tudi sam.

Avtobiografski delci
Knjiga je, kot je Golob že večkrat poudaril, deloma avtobiografska, vsaj kar se tiče strahov pred neuspehi, ki so sicer klub kresniku še vedno prisotni: "Malo manjši so. Ampak že pred kresnikom sem vedel, da tudi če mi uspe na domačem terenu, od tega ne bom mogel živeti. Rad bi roman prevedel in ga poslal tujim založbam, tako da ta strah še vedno obstaja."

Priznal je tudi, da so opisani izbruhi besa avtobiografski: "Nisem pa nikoli metal svojega sina po sobi, tako kot ga ta moj junak. Pri tem sem se nekako obrzdal." V prihodnosti lahko bralci pričakujejo mladinsko-pustolovski roman, ki bo tudi alpinističen, pripravlja pa se tudi scenarij Svinjskih nogic, a je bil glede tega precej skrivnosten.

Alpinistični uspehi
Poleg tega da piše pa je Golob tudi alpinist, ki je doslej osvojil dva osemtisočaka Daulagirija in Mount Everst. "Rad bi še kakšnega, če se mi ponudi priložnost, je pa to težko, ker so take odprave zelo drage. Letos jeseni smo nameravali oditi v Nepal in se lotiti Makaluja, pa je odprava zaradi težav z nabiranjem denarja prestavljena na naslednje leto".

O težavnosti vzponov pa pravi, da je posamezne vzpone težko primerjati. "Ampak, recimo: zimski vzpon čez severno steno Eigerja, za katerega sem porabil sedem poskusov, pa tridnevni vzpon po prvenstveni smeri v Votlem vrhu v naših Alpah, pa tudi Everest, predvsem sestop z njega."

Povezavo med ljubeznijo do gora in ljubeznijo do knjig Golob vidi v tem, da te alpinizem prisili razmišljati o lastni minljivosti, smrtnosti (je pa res, da večina v pisanju ne gre dlje od "plezalne literature“, s čimer ima v mislih opise vzponov in odprav).

O tem, če je gora nora
O reku gora ni nora, nor je tisti, ki gre na njo, pa pravi, da kar drži. "Ampak lahko ponudim razlago, ki mi jo je povedal Peter Vilfan in je tudi v njegovi biografiji. Ko so namreč Krešimirja Čosića soigralci gnjavili, zakaj se je med študijem v ZDA spreobrnil v mormonsko vero, jim je rekel: Kako naj ti razložim, kaj je slano, če pa ti soli nikoli nisi poskusil? Evo, tako nekako ...".