"Moj ljubljeni oče je pravkar, po naglem poslabšanju stanja, umrl zaradi raka, v spanju, obkrožen z ljudmi, ki ga imajo radi," je na Twitterju zapisala pisateljeva hči. "Prosim, spoštujte našo zasebnost. V nadaljnje ne bom utegnila komentirati. Hvala vsem, ki ste ga imeli radi."

Pisatelj, ki se ga prišteva med moderne literarne klasike, je zagovarjal politiko strpnosti do Palestincev.

V 45 jezikih
V svojih delih je tankočutno opisoval 20. stoletje, družbene in socialnopsihološke težave življenja v ozkih skupnostih, kakršni so izraelski kibuci. S svojimi analizami in kritiko izraelske družbe pa se je odmaknil od idealistične generacije pionirjev judovske države v Palestini. "Če bi moral z eno besedo povedati, o čem govorijo moja dela, bi rekel o družinah. Če bi imel na razpolago dve besedi, bi rekel o nesrečnih družinah. In če bi imel več kot dve besedi, bi bilo pa že treba prebrati moje knjige," je o svojih knjigah nekoč dejal eden najbolj cenjenih pisateljev. Njegova dela si bila prevedena v 45 jezikov.

Med Ozova pomembnejša dela spadajo romani Šakalova zemlja (1965), Drugo mesto (1966), Moj Mihael (1968), Dotakni se vode, dotakni se vetra (1973), Popoln mir (1982), V deželi Izrael (1983), Črna skrinjica (1987) in Tretje stanje (1991). Pisal pa je tudi politične eseje.

Oz kot moč
Rodil se je leta 1939 kot Amos Klausner (priimek Oz, ki si ga je nadel namesto Klauzner, pomeni "moč") v Jeruzalemu, ki je bilo prizorišče njegovih številnih zgodb. 31 let je preživel v kibucu, kjer je napisal tudi svoj prvi roman Moj Mihael, v katerem je popisal ljubezen in zakon ženke v 50. letih v Jeruzalemu. Od izida leta 1968 je bilo delo prevedeno v 30 jezikov, zgodba pa je doživela tudi filmsko predelavo.

"V kibucu sem se o človeški naravi naučil več, kot če bi desetkrat obkrožil svet," je dejal pisatelj, ki nikoli ni bil sentimentalno naklonjen temu ali onemu družbenemu razredu. "Verjamem v srednjo pot med brutalnim, morilskim komunizmom in darvinističnim kapitalizmom. Kibuc je avtonomna skupnost, ki temelji na solidarnosti, ki je ne narekuje vlada ali stranka; vsak ima pravico, da pride ali gre, kadar hoče. Kibuca ne gre izenačevati s sovjetskim kolhozom," je pred leti dejal med svojim obiskom Ljubljane.

V kibucu je spoznal knjižničarjevo hčerko Nily, se poročil in si ustvaril družino. Skupnost je z družno zapustil leta 1985 zaradi sinovih zdravstvenih težav in se preselil v Arad.

Študiral je na hebrejski univerzi v Jeruzalemu in na Oxfordu. Med letoma 1957 in 1960 ter nato še v letih 1967 in 1973 je služil v izraelski vojski. V kibucu Hulda je delal kot učitelj.

Tudi v slovenščini
Knjige večkrat nagrajenega književnika lahko v slovenščini prebiramo od leta 1995. Kot prvo njegovo delo, in sicer Črno skrinjico, je v slovenski jezik prevedel Jaroslav Novak. Med drugim pa so poslovenjeni tudi romani Panter v kleti, Zgodba o ljubezni in temnini in Juda (vse prevodu Mojce Kranjc). Ob izidu prevoda dela Zgodba o ljubezni in temnini je Oz leta 2012 tudi obiskal Slovenijo. Juda je zadnji Ozov roman, v izvirniku je izšel leta 2014.

V čudoviti družbi velikih "izdajalcev" zgodovine
Književnik je bil od 60. let 20. stoletja izredno dejaven v mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu. Zaradi ideje, da predstavlja rešitev izraelsko-palestinskega spora dve državi, so ga nekateri označevali za izdajalca, kar si je sam štel za čast. "Velikokrat v življenju so me označevali za izdajalca. Menim, da sem v čudoviti družbi. Zgodovina je polna ljudi, tako moških kot žensk, ki so bili pred svojim časom in so jih nekateri sodobniki obtoževali izdajstva," je v pogovoru v BBC-jevi oddaji Newsnight dejal leta 2016.

Dobitnik številnih priznanj
Za svoj angažma na tem področju in literarno ustvarjanje je prejel številne ugledne mednarodne nagrade. Med temi velja omeniti francosko odlikovanje red viteza legije časti, špansko nagrado princa Asturije za literaturo, Goethejevo nagrado in nagrado Heinricha Heineja. Leta 2012 so mu mojstrsko ubesedena velika vprašanja in konflikti zgodovine religij in polpretekle zgodovine na Bližnjem vzhodu prinesli mednarodno literarno nagrado berlinske Hiše kultur sveta.

Med izzive za 21. stoletje je Oz prišteval obnovo človeške solidarnosti. "Prepričan sem, da mora med brutalnim in birokratskim komunizmom na eni ter darvinističnim kapitalizmom na drugi strani obstajati tretja pot. To je prostovoljna človeška solidarnost, in ne solidarnost, ki jo zapovedujejo vlada ali stranke, drzna človeška solidarnost," je dejal marca 2012 na literarnem večeru v Ljubljani.

Predstavnik za stike z javnostmi izraelskega zunanjega ministrstva Emmanuel Nahshon je Ozovo smrt označil kot "izgubo za vse nas in ves svet".

Velika luknja na sodobnem izraelskem literarnem prizorišču

Umrl je "mojster besede, za katerim je resnično zazevala velika luknja na sodobnem izraelskem literarnem prizorišču", je ob žalostni vesti dejal poznavalec sodobne hebrejske književnosti Klemen Jelinčič Boeta. Oz je o ljudeh pisal zelo tankočutno, saj je dobro razumel njihove notranje zgodbe, dodaja.

V pisateljevi literaturi je po besedah Jelinčiča Boete mogoče razbrati tudi, da je zaradi svojih staršev, sionističnih izseljencev iz Vzhodne Evrope, dobro poznal tudi evropsko dušo.
Oz se je v svojih delih veliko ukvarjal s človekom kot posameznikom v razmerju do drugih ljudi in skupin, v katerih se je gibal, dotikal pa se je tudi odnosa posameznika do sistema, pri čemer je precej opisoval tudi splošne mentalitetne in družbenozgodovinske vzorce. "Posameznika je opisal v različnih zgodovinskih situacijah, bralec pa je moral, da ga je razumel, razumeti tudi zgodovinski okvir, v katerega je bil postavljen," je pojasnil Jelinčič Boeta, ki je leta 2012 ob Ozovem gostovanju v Sloveniji vodil z njim pogovore.