Ivo Zorman je po sodelovanju v NOB-u delal kot novinar v Trstu, po diplomi v Ljubljani pa je postal učitelj, ki so ga pošiljali iz kraja v kraj. Pred izbruhom informbiroja so mu namreč očitali sovražen odnos do Sovjetske zveze in ga zato izključili iz Partije. Po mnogih letih se mu je posrečilo zposliti kot urednik v Založbi Borec. Upokojil se je leta 1977.

Prozo je začel pisati pri tridesetih, največ je upodabljal sodobno in polpreteklo tematiko vojne in povojnih dilem. Od realizma se je stilno razvijal k zmernejši modernistični prozi. V njegovem pisateljskem opusu najdemo 18 romanov in novelističnih knjig ter 15 mladinskih del.

Njegov najbolj znan roman je Draga moja Iza (1973), po katerem je Vojko Duletič leta 1979 posnel film. Njegovo glavno delo pa je (nezaključena) ciklus v devetih romanih o družini Bauman, pri čemer je prvega izdal leta 1955, zadnjega pa 2002. Ciklus je družinska kronika slovenskega meščanstva v 20. stoletju.

Med mladinskimi deli so partizanske pripovedi (Naši kurirji), najpomembnejše pa so realistične zgodbe o otroštvu in odraščanju (Gnezdo sršenov, 1968). Veliko je pisal tudi spominsko prozo na čase bivanja v Kamniku, kamor se je preselil, ko je imel tri leta (Lectovo srce, 1989). Za najuspešnejše njegovo delo štejejo povest V sedemnajstem, ki je doživela tudi več ponatisov.

Rodil se je 3. maja 1926 v Gori pri Komendi, umrl pa 14. januarja v Kamniku.