Leta 1932 v glavnem mestu Tadžikistana Dušanbeju, ki se je med letoma 1929 in 1961 imenoval Stalinabad, rojeni Vladimir Vojnovič je prejel več lovorik, ne le literarnih, saj je med drugim predlani prejel nagrado Leva Kopeleva za mir in človekove pravice. Zaradi pisanja do sistema kritičnih del so Vojnoviča sprva izključili iz združenja sovjetskih pisateljev, nato pa je bil leta 1980 prisiljen zapustiti Sovjetsko zvezo in se je preselil v takratno Zvezno republiko Nemčijo.

Obešenjaška distopija Moskve leta 2042
V svojih delih, kot sta na primer Incident v hotelu Metropol iz leta 1979 ali že omenjeni roman Moskva 2042 iz leta 1986, je kazal na neučinkovitost in neumnost komunističnega načrta. V tem zadnjem, obešenjaško distopičnem romanu, v katerem je država pod vodstvom komunistične partije državne varnosti, se Vojnovič poigrava z elementi sovjetske komunistične partije, Ruske pravoslavne cerkve in tajne policije KGB. Roman je v letu 2014 izšel pri založbi Goga v prevodu Lijane Dejak.

V knjigi spremljamo prav tako disidentskega pisatelja Vitalija, ki je prisiljen zapustiti socialistično Sovjetsko zvezo. Tako se po novem v Nemčiji predaja užitkom gnilega kapitalističnega sistema, dokler ne prejme zanimive ponudbe. Letalska družba Lufthansa namreč ponuja polete v prihodnost, Vitaliju pa je neki tuji časopis pripravljen kupiti vozovnico za polet, ki ga bo ponesel ne le v Moskvo, temveč v Moskvo šest desetletij v prihodnost, kjer se je socializem razvil v zares pravi komunizem.

Oče novinar, ded prav tako pisatelj
Že pisateljev oče, novinar Nikolaj Vojnovič, ki je bil Srb, je leta 1936 zaradi svoje protisovjetske agitacije za pet let pristal v enem izmed pod Stalinom obstoječih delovnih taborišč. Ded Vladimirja Vojnoviča pa je bil znani dubrovniški pisatelj Ivo Vojnovič.

V času stagnacije, ko je bil na oblasti Leonid Brežnjev, so nehali izdajati dela Vladimirja Vojnoviča, zato jih je začel objavljati v samizdatu in postal zelo priljubljen v zahodni družbi. Leta 1974 pa ga je začela sovjetska oblast nadlegovati zaradi njegovega pisanja in aktivizma za človekove pravice. Tako so mu šest let pozneje odvzeli državljanstvo, po selitvi v Nemčijo, natančneje v München, je nekaj časa delal za Radio Liberty. Po desetletju mu je državljanstvo povrnil sovjetski predsednik Mihail Gorbačov in tako se je Vojnovič vrnil v Rusijo.

Pogled na Rusijo pod Vladimirjem Putinom
Leta 2002 so mu podelili nagrado Andreja Saharova, s katero ovenčajo posameznike, ki so izjemno prispevali k boju za človekove pravice po vsem svetu. Vojnovič je v enem izmed lanskih intervjujev dejal, da se je ruska politika pod predsednikom Vladimirjem Putinom znova obrnila v preteklost, s poudarkom na domnevnih dosežkih ruske starodavne in novejše zgodovine, namesto da bi gradila vizijo, usmerjeno v prihodnost.

"Ko je Putin prišel na oblast, se je obrnil k najbolj konservativnim elementom družbe, zlasti veteranom druge svetovne vojne, ostarelim ljudem, ki so ali pa niso sodelovali v vojni," je takrat dejal Vojnovič v intervjuju za Radio Liberty. "To je bil obrat v preteklost in začetek politike obračanja v preteklost. Seveda je vsaka normalna politika usmerjena v prihodnost. Ne morete računati na stare ljudi, ki umirajo ali so celo že mrtvi, temveč na mlade, ki se rojevajo in odraščajo," je še dodal.

Novico o pisateljevi smrti so sporočili njegovi svojci in prijatelji ter ruski nacionalni mediji. Tamkajšnji kulturniki so Vojnovičevo smrt označili za veliko izgubo, ruski minister za kulturo Vladimir Medinski pa je pisatelja označil za osebo z jasnim stališčem. "Njegovo delo je vselej bilo oster prerez realnosti, mojstrsko prenesen v živahen in zabaven jezik," je v telegramu, naslovljenem na Vojnovičeve svojce, zapisal minister.

Vzrok pisateljeve smrti še ni znan, njegova žena Svetlana Kolesničenko pa je po pisanju tiskovne agencije TASS sporočila, da ga bodo najverjetneje pokopali 30. julija.