Moder je prevajal iz kar 20 jezikov, njegov opus pa obsega več kot 400 književnih prevodov in prek 200 govorno izvedenih del, zaradi česar ne velja le za slovenski, ampak prevajalski fenomen svetovnega merila. Njegov prevajalski opus, ki kaže na Modrovo domačnost v vseh literarnih zvrsteh, tuja pa mu ni bila niti strokovna literatura, obsega najrazličnejša dela od Biblije do zbirke Nobelovcev, Shakesperja, Moliera, Ibsena in Brechta, Goethejevega Fausta ter Nietzschejeve filozofije.

Poleg tega se je posvečal še prevajanju del Mihaila Aleksandroviča Šolohova, Antona Pavloviča Čehova, Denisa Diderota, Ivana Sergejeviča Turgenjeva, Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, Williama Cuthberta Faulknerja, Augusta Strindberga, Gerharta Hauptmanna, Heinricha von Kleista, Samuela Becketta in drugih velikanov svetovne literature.

Od poezije do jezikoslovja
Zapisal se je tudi poeziji in ob doživljanju groze povojnih zaporov svoj literarni dar prelil v sonetni venec sonetnih vencev Sla spomina. Posvečal se je tudi jezikoslovnim vprašanjem in tako prispeval k rasti jezikovne kulture pri nas, kot lektor in predavatelj pa je skrbel tudi za gledališki jezik. Prevajanju se je posvečal tudi v zadnjih letih, v katerih je na knjižne police med drugim postavil 5000 strani obsegajočo Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. S svojo dolgoletno prevajalsko kariero je zapolnil veliko vrzel v slovenski prevodni književnosti, z ljubeznijo do besedne umetnosti pa potrdil gibkost in izrazno moč slovenščine.

Treba se je ukvarjati z več stvarmi hkrazi
Moder je za svoje delo prejel številne nagrade. Dvakrat je bil dobitnik Sovretove nagrade, prejel pa je še nagrado kralja Olafa in nagrado Martina Nijhoffa. Ko je pred dvema letoma pri založbi Sanje izšel njegov prevod Goethejevega Prafausta, je Moder o svojem znanju številnih jezikov med drugim povedal, da je zanj to nekaj postranskega, saj je želel spoznati veliko jezikov, a ne zato, da bi iz njih prevajal, pač pa zato, ker so jih veselili. Prepričan je bil, da so Slovenci eden redkih narodov, ki dajo veliko na kulturo in jezik. Pri delu pa se je posluževal načela, da se ne gre predolgo časa zadrževati le pri eni stvari, ampak se je treba ukvarjati z več stvarmi hkrati.

Od dramaturgije do leposlovja
Moder je sprva delal kot urednik in gimnazijski profesor, od leta 1944 pa je bil dramaturg v ljubljanskem državnem gledališču. V 50. letih je bil prevajalec v svobodnem poklicu, v 70. pa je deloval kot predavatelj na akademiji za gledališče in urednik pri Cankarjevi založbi. V zgodovino se je zapisal tudi kot soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev, kjer je kot dolgoletni predsednik skrbel za uveljavitev društva v domačem in mednarodnem prostoru. Zanimanje je usmeril tudi v zgodovino prevajanja in leta 1985 sestavil Slovenski leksikon novejšega prevajanja, ki ga je leta 1998 dopolnil z Modrovim zbornikom. Med Modrovimi leposlovnimi deli velja poleg pesniške zbirke Sla spomina, sonetni venec sonetnih vencev omeniti še nedokončani zgodovinski roman Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu.