Torkar je pripadal skupini, ki se je zbirala okrog naprednega študentskega časopisa 1551, ob začetku druge svetovne vojne je bil aktivist OF, decembra 1943 pa je bil aretiran in interniran v taborišče Dachau. Leta 1949 je bil na dahavskem procesu obsojen na osem let strogega zapora, leta 1952 pa je bil pogojno izpuščen in dve leti nezaposlen s prepovedjo objavljanja. Od leta 1954 je delal na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, najprej kot docent, od leta 1976 pa kot profesor za tehnologijo slikarskih, kiparskih in grafičnih materialov.

Izostren satirični odnos do realnosti
Zbirko satiričnih sonetov Blazni Kronos je pesnik izdal že pred drugo svetovno vojno. Stalnica v njegovi poeziji je izostren satirično-parodični in ironično-kritični odnos do realnosti ter aktualnih kulturnih in političnih dogodkov. Torkar je svoje satirične pesmi in humoreske izdal v zbirkah Zlatoustova pratika, Satirični koledar in Basni. Po vojni pa se je umetnik ob pesništvu in prozi posvečal predvsem dramatiki. Napisal je enajst iger, od katerih je bila najbolj uspešna Pisana žoga, med pripovedmi pa je največ pozornosti pritegnil spominsko-dokumentarni roman o dahavskih procesih Umiranje na obroke, ki je izšel leta 1984.

Umiranje na obroke
V tem delu, ki velja za eno najbolj pretresljivih del o dahavskih procesih, uporablja pisatelj tehniko kolaža in pogostega menjavanja pripovedne perspektive. Ob poudarjeni vsebinski aktualnosti, ki je obogatena z zgodovinsko refleksijo, se z izrazito epskimi prvinami predvsem v obliki razmišljanja o razmerju med posameznikom in totalitarno močjo, protislovnosti človekove narave in ravnanju sodobnikov v prelomnih časih mešajo še lirski in dramski toni.

Dramatika, televizijske in radijske igre
Torkar je tudi eden od začetnikov izvirne slovenske televizijske igre, napisal je na primer igre Študentska soba, Balada o taščici, Čednost v dolini Šentflorjanski, pisal pa je tudi radijske igre. Njegova zgodnja dramatika zajema snov iz partizanstva (Velika preizkušnja, Gospod Ponikvar), nato preide na komedije, v katerih se kaže sentimentalno-humoristični odnos do obravnavane tematike. Obrat v realizem pa pomeni drama Pozabljeni ljudje. V dramatiki Torkar pogosto uporablja tehniko slik in vizij namesto sklenjene dramaturške gradnje in sintetične pripovedi.

Igor Torkar je za svoje delo prejel številna priznanja, med drugim tudi najvišje državno priznanje zlati častni znak svobode za življenjski literarni opus in zvestobo slovenstvu.