Andrej Medved, gonilna sila založbe Hyperion, se je za izid dela odločil kmalu po smrti Matjaža Kocbeka. Izbor pesmi za zbirko je zaupal poznavalcu poezije in dramatike Ponižu, ki je tudi avtor uvodne študije. Foto: Hyperion
Andrej Medved, gonilna sila založbe Hyperion, se je za izid dela odločil kmalu po smrti Matjaža Kocbeka. Izbor pesmi za zbirko je zaupal poznavalcu poezije in dramatike Ponižu, ki je tudi avtor uvodne študije. Foto: Hyperion

Matjaž Kocbek, morjeplovec po oceanih besed, ki se nikdar ne umirijo, a tudi morjeplovec po resničnih morjih /.../ nas vabi v svoj poetični ris. Kot da bi hotel najti poslednjo besedo, ujet v silnost lastne prisotnosti, v tisti globoki, neponovljivi ritem bivanja, ki ga spremlja skozi vse umetniško ustvarjanje, besedno in v zadnjem obdobju življenja tudi likovno.

Denis Poniž v uvodni študiji
Matjaž Kocbek
Matjaž Kocbek se je rodil leta 1946 v Ljubljani, študiral je primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je član skupin 441 in 442, skupine Pupilija Ferkeverk in eksperimentalnega gledališča Pekarna. Izhajal je iz pesniške skupine, ki je zagovarjala poezijo kot izpraznjeno jezikovno igro. Umrl je leta 2013 v rodni Ljubljani. Foto: BoBo

Pod naslovom Ura srčne zgodovine je namreč pri založbi Hyperion izšel obsežen izbor, tudi še neobjavljenih pesmi Matjaža Kocbeka. Delo je posebno, ker sta zanj moči združila Kocbekova prijatelja, in sicer Andrej Medved in Denis Poniž.

Matjaž Kocbek je bil zelo zanimiv pesnik, ki je izdal številne zbirke, pravi Komelj. Posebnost knjige pa umetnostni zgodovinar in pesnik prepoznava v tem, da je bil "izbor narejen zelo z odnosom". Medved, gonilna sila založbe Hyperion, se je za izid dela odločil kmalu po smrti Matjaža Kocbeka. Izbor pesmi za zbirko je zaupal poznavalcu poezije in dramatike Ponižu, ki je tudi avtor uvodne študije.

Na naslovnici v zapisu Kratko pismo, dolgo slovo je Medved opomnil na osebne stike z Matjažem Kocbekom in sklenil, da je bil on za prijatelje "pesnik, močnejši, kot sem večkrat rekel, od očeta ..." Za STA je Medved pojasnil, da s tem ni mislil na kvalitativno primerjavo. "Mislim, da je Matjaž Kocbek ustvaril neko svojo poetiko, rekel bi, da gre za 'more ethics, less aesthetics'. V njegovi poeziji je več moralnega prepričanja, moralnih prelomov z nekim ustaljenim načinom mišljenja kot pa čiste estetske vrednosti, čeprav je ta poezija tudi dovršena. Poudarek je na njegovi moralni izpovedi. Do vseh stvari, vseh odnosov. Do sveta, književnosti, ljudi," je povedal Medved.

Matjaž Kocbek, sin Edvarda Kocbeka
Glede primerjave oče - sin je Komelj menil, da je bila bistvena komponenta poezije Edvarda Kocbeka ekstatičnost, ki jo je Matjaž Kocbek v svoji poeziji razvil še bolj od očeta. Komelj meni tudi, da je Matjaž Kocbek svojo poezijo gradil iz ekstatičnosti, jo je pa dejansko še siloviteje, sunkoviteje in morda celo bolj avtentično postavil kot neki svoj modus eksistence.
Spomnil je, da je Matjaž Kocbek v javnost vstopil v času študentskega gibanja. "Ta njegova poezija, ta želja po osvoboditvi se v bistvu povezuje z vsemi dogajanji," je dejal Komelj, ki pomembno povezavo prepoznava tudi med poezijo in slikarstvom Matjaža Kocbeka.

Povezava med umetnikovim slikarstvom in poezijo
S slikarstvom se je umetnik ukvarjal v zadnjem obdobju življenja, a Komelj meni, da so že njegove zgodnje pesmi skorajda opisi poznejših slik: "Gre za skorajda enotno vizijo, ki ji sledi skozi ves opus, ki je zelo ekstatična, zelo erotična, hkrati pa taka, da transcendira vsaj v nekih legah zemeljskost, v nekaterih pesmih pa se po drugi strani pojavi tudi aspiracija po neki mistični izkušnji."

Medved, ki je v Obalnih galerijah pripravil prvo veliko predstavitev Kocbekovega slikarstva, ga je kot slikarja občudoval zaradi njegovega "divjega kolorizma". "Njegovo slikarstvo se mi je zdelo posebnost, neki novum. V smislu, da je divje, rustikalno, da bruha skozenj svoja čustva," je še dodal Medved.

Matjaž Kocbek, morjeplovec po oceanih besed, ki se nikdar ne umirijo, a tudi morjeplovec po resničnih morjih /.../ nas vabi v svoj poetični ris. Kot da bi hotel najti poslednjo besedo, ujet v silnost lastne prisotnosti, v tisti globoki, neponovljivi ritem bivanja, ki ga spremlja skozi vse umetniško ustvarjanje, besedno in v zadnjem obdobju življenja tudi likovno.

Denis Poniž v uvodni študiji