lektor slovenščine Luka Zibelnik, ki je v ZDA naletel na dve doslej neevidentirani različici Prešernovih rokopisov pesmi in bosta v sredo na ogled v Ljubljani. Gre za pesmi Slovo od mladosti in Dohtar.

Kot je za MMC povedal Zibelnik, lektor, ki prostovoljno dela tudi v Slovenskem muzeju in arhivu, je od slovenskega generalnega konzula v Clevelandu Andreja Gregorja Rodeta prejel elektronsko pošto, da mu je Evgen Favetti poslal sporočilo, da ima dva Prešernova rokopisa. "Povabil me je, naj pridem pogledat, za kaj gre. Dejstvo je namreč, da je tako sporočilo najprej izzvalo malce skepse, izključiti je bilo treba možnost, da gre za ponaredke ali faksimile."

A kot pravi, je aprila, ko so se srečali na konzulatu, vsak dvom o pristnosti takoj izginil. Bilo je jasno, da je pred njimi izjemna kulturna dediščina. Favetti je hitro izrazil željo, da bi rokopisa podaril Slovenskemu muzeju in arhivu, in je že čez nekaj dni prišel v muzej, kjer so mu pojasnili, da bi želeli rokopisa postaviti na ogled širši javnosti. "Favetti se je po drugem sestanku odločil, da bo to podaril slovenskemu muzeju, kjer smo že organizirali veliko različnih dogodkov, od koncertov do razstav."

In kako je Favetti prišel do dragocenih rokopisov?
"Favettijev oče, prav tako Evgen Favetti, je bil knjigarnar pred vojno pri Janezu Dolžanu, ki je leta 1936 odprl knjigarno na Stritarjevi ulici pri Magistratu. Favettijev oče je bil izjemno podjeten. Dragocena rokopisa je dobil v dar, pri čemer pa ni jasno, ali je šlo za darilo ob rojstvu sina ali kot plačilo." Družina se je po vojni preselila v ZDA, kjer je rokopisa potem pred dobrimi 10 leti oče pred smrtjo dal sinu. "Rekel mu je: 'Ti boš že vedel, kaj storiti z njima.' Vseskozi so se zavedali, za kako dragocena rokopisa gre. Zelo sem vesel, da se je zdaj odločil, da rokopisa podari muzeju," navdušenja ne skriva Zibelnik.

Zibelnik je potem rokopisa z diplomatsko pošto poslal v Ljubljano in se povezal z domačimi strokovnjaki. "Strokovnjakinja Jana Kolar bo delala spektralno analizo. Radi bi interdisciplinarno povezali dve veji znanosti: tehniško znanost in humanistiko," je še dejal Zibelnik.

Rokopisa bodo potem vrnili v Slovenski muzej in arhiv v Clevelandu, kjer bodo uredili Prešernovo sobo. "Ko sem iskal več o Prešernu, potem ko sem že imel rokopisa, sem našel tudi sliko Alojzijo Šubica, gre za portret Prešerna, ki jo je Šubic leta 1902 prinesel s seboj v ZDA. V vseh dokumentih je ta slika veljala za izgubljeno."

Pomembno odkritje
Gre za pomembno odkritje, saj so zadnja večja odkritja Prešernovih rokopisov iz 60. let prejšnjega stoletja, poudarja profesor na oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani Miran Hladnik. "Glede na to, kako lepo se novi varianti umeščata med doslej poznanih pet oz. šest besedilnih variant, je dvom o avtentičnosti sicer izključen, lepo pa bo septembra v Slavistični reviji prebrati, kako se da z inovativno metodo spektralne analize datirati rokopise 19. stoletja, radiokarbonska analiza je za tako mlada besedila namreč neuporabna."

Hladnik je glede poti, po kateri sta rokopisa prišla do Dolžana, dejal, da še ni znana. "Mogoče sta bila v rokah skrbnika Levstikove zapuščine Emila Gutmana. Levstikova zapuščina je vsebovala Čopove, Kastelčeve, Prešernove in druge rokopise, katerih glavnino je Gutman iz Gorice leta 1904 izročil ljubljanski študijski knjižnici (danes NUK), posamezni dokumenti iz nje pa so lahko ubrali tudi druga pota. Druga možnost je, da je Prešeren zapisal pesmi za priložnostno darilo in sta se ohranili v lasti dedičev obdarovanca, dokler se ni eden izmed njih odločil za prodajo antikvarju Dolžanu."

Oba Prešernova rokopisa sta podpisana in lepo ohranjena, Slovo od mladosti je še v bohoričici, Dohtar pa že v gajici. Rokopisa se v posameznostih razlikujeta od poznanih petih oz. šestih variant teh pesmi. Slovo je iz časa pred prvo objavo v prvi Krajnski čbelici 1830, Dohtar pa je iz časa po objavi v 4. zvezku Krajnske čbelice 1833 in pred cenzurnimi rokopisi Poezij iz leta 1846, sta sporočila Zibelnik in Hladnik.

Kot je še dejal Zibelnik, zdaj strokovnjaki preučujejo različne različice pesmi. "Gre za eno najpomembnejših različic, vsaj pri Slovesu od mladosti, ki kaže na obilico sprememb, ki so bile potem vnesene v različico, objavljeno v Kranjski Čbelici. Ena kitica je popolnoma spremenjena in kaže na genezo pesmi potem do končne verzije, ki je objavljena v Poezijah." Izsledke raziskav bodo objavili v septembrski številki Slavistične revije.

Rokopisa bosta predstavljena 6. julija ob 15.15 v predavalnici 209 v 2. nadstropju Filozofske fakultete v Ljubljani.

Slovo od mladosti je ena od najstarejših Prešernovih pesmi, napisal jo je leta 1829 in jo leto pozneje izdal v Kranjski čbelici, nakazuje pa tudi začetek njegovega zrelega pesniškega obdobja, saj v petih kiticah opiše bistvena življenjska spoznanja.

Slovo od mladosti

Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rožce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule;
mladost! vender po tvoji temni zarji
srce bridkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti videl sem samice.

Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid'la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!

Te videt, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave;
mladosti jasnost vender misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice prižiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, de dih prve sapce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode;
'zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!

Dohtar

"Dohtar, ti jezični dohtar!
kaj postopaš ti za mano?
Ne prepiram se z nobenim,
de bi peljal mojo pravdo;
ni umrla teta moja,
teta moja, dekle staro,
de bi, dohtar! mi opravljal
po nji dédino bogato;
sem premlada, de bi pismo
ženitvanjsko se pisalo.
Dohtar, ti jezični dohtar!
kaj postopaš ti za mano?" -

"Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj tekó ti mirni dnevi,
Bog ti žívi teto staro.
Je v šestnajstem, mislim, léti
se možiti še prekmalo;
de te ljúbit ni prezgodej,
tvoji mi pogledi právjo.
V pravdah ne želi pero ti,
al srce, le zate vžgano,
ti želi v ljubezni slúžit;
brez pokoja to za tabo
vódi mi poglede, misli
in nogé z močjo neznano,
koder hodiš, cvet lepote,
žlahtna roža; dekle drago!"