Čeprav je sporočilnost povsem jasna, manjka prava poetična izraznost, da bi lahko govorili o lepoti te poezije. Zbirka v naslovu govori o praznem nebu in takšno opazovanje skozi vsebino pesmi tudi potrjuje, na primer v uvodni pesmi ("nebo je prazno // bogovi so umolknili // zapustili so nas / na zapečatenem planetu") in v pesmi padli bogovi. Ta odsotnost pa je povsem drugačna za lirski subjekt, saj je ves čas živo zarezan v čas, ki ga opisuje.

To 21. stoletje je kot začetek 20. stoletja, ki ga je opisoval Srečko Kosovel, in ideja več pesmi mu je neposredno s poklonom in citati podobna. Pa vendar je ta poezija predaleč od pravega krika, stiske in nemoči. Vse skupaj se kaže v premalo izdelani pesniški govorici, ki deluje okorno in zveni pusto in zagonetno. Preobloženi verzi pesmim jemljejo ritem in povzročajo zvočno lomljivost, kot na primer v pesmi sprevod: "mrtvaška godba zaigra v jutranje meglice / pozavna se obešenjaško lesketa, / in boben udriha in udriha, / ihtavo udriha."

Problematična je tudi infantilnost, saj lirski subjekt v govorici z burjo in žensko uporablja preveč naiven jezik. Doživljanje enosti z burjo ali ljubeznijo pesniškega jaza je preveč povprečno tako v jeziku kot prispodobah, npr. v pesmi jutro: "prebudi se, ljubica, jutro je, / in tvoje krmežljave oči se bodo zazrle vame, / izpod vek bo ušel lesk novih sonc / in dah tvojih ustnic bo pognal v tek / od pradavnine strnjeno kri v mojih senceh."

Ena izmed boljših pesmi je pomlad ´99, izpiljena tako slogovno kot tudi v nizanju podob. Avtor v tem občutju prehaja v več toposov in tako lahko ulovimo vojno in takratno ozračje političnega sveta iz različnih zornih kotov. Pesem nosi smiselno sporočilnost, skozi verze, ki so pretočni in hkrati pripovedni, doživljamo različne perspektive lirskega subjekta. Tudi začetek in konec dajeta vtis, da ima pesem dramsko strukturo. Ta dramatični učinek avtor izpelje v zadnjih verzih: "znova dežuje / z oblačnega neba / po jesenih / gabrih / orehih / in tisočih lističih / padajo uveli cvetovi v dežju / pomladi ´99."

Tema smrti se stopnjuje v pesmih smrt in pred dnevom mrtvih na pokopališču v Fari pri Hrenovicah. V slednji Bandelj poudarja tudi nezmožnost in skorajda nezavedanje minljivosti sodobnega človeka ter lucidno izpelje kritiko in krizo današnje družbe v pretiranem materializmu in apatiji do pokojnih: "ker bomo kmalu pospravili, / se vrnili po asfaltnih cestah / v betonsko pajčevino svojih življenj, / polnih stremljenja / in negodovanja / in zahtevala / in razočaranja, / kjer imamo vedno vsega preveč / in nikoli ničesar zadosti".

Poezija Vinka Bandlja v zbirki Nebo je prazno je v idejni zasnovi primerna našemu času. Družbenokritična drža do sodobnega človeka, kriza Evrope, grožnja amerikanizacije, okoljevarstvena vprašanja, kritičnost do prevelike uporabe tehnologije, pri čemer avtor nekako zanika futuristično idejo, pokriva vse tisto, kar naj današnji lirski subjekt moti. Zbirka ima značilno zasnovo in sporočilnost pesnika, ki je zgrožen nad svetom, očaran nad lepoto narave in se boji konca, smrti. Vendar je s preobloženostjo in neposrečenim nizanjem premalo razvitih podob neizrazna in neživa. Pesmim manjka dovršena stilistika, čeprav gre v veliki meri za ekspresionizem. Tako vse skupaj deluje preveč splošno in nakopičeno. Preseči sporočilnost in občutje predvsem pesmi Srečka Kosovela je dokaj zagonetna naloga, ki pa je zbirka Nebo je prazno ni opravila.