Roman, ki smo ga po zaslugi Javnega sklada RS za kulturo v slovenskem prevodu dobili 18 let po izidu izvirnika (prevedla ga je Milena Djokić), tvorita dva precej različna si dela, ki obenem odsevata kontrastni si atmosferi časa, v katerem sta nastajala. Prvi del je začel Bosiljčić, sicer tudi novinar, urednik in glasbenik, pisati v osemdesetih letih in si ob tem zamislil bistveno drugačen roman. V želji, da napiše nekakšen jugoslovanski "roman na cesti", je pisal o veselem potovanju treh devetnajstletnih prijateljev, ki se konec sedemdesetih let, zadnjega srečnega desetletja nekoč skupne države, odpravijo na počitnikovanje po jadranskih plažah. Od Kopra in Pirana do Novalje na Pagu, po krajih, kjer je nepozabna poletja preživljala celotna Jugoslavija, se zaljubljajo, taborijo polni upanja in optimističnih pričakovanj od življenja, ki prihaja.

Pisatelj je imel popisanih kakšnih 50 strani, ko je prihod dogodkov devetdesetih let njegovim protagonistom spodnesel tla pod nogami in zdrobil prizorišče, ki ga je samo še spomin hranil kot dokaz o nekdanjem obstoju sreče. Bosiljčić je prekinil pisanje, dokler ni našel navdiha v ljubezenski zgodbi, ki se je parala po črtah, po katerih je v vojni pokala država. V okoliščinah, v katerih se je začela Jugoslavija politično lomiti, se v romanu zaljubita Zagrebčanka Marija in Beograjčan Boris, ki se nevede podata na "paralelni slalom z zgodovino". Zgodbo pripoveduje Boris, zborovski pevec, ki nas že na prvih straneh seznani, da Marija boleče pripovedi, ki je pred nami, ne bo preživela.

Kot je na literarnem večeru, ki ga je JSKD pripravil v sodelovanju z veleposlaništvom Republike Srbije v Sloveniji, dejal pisatelj, kljub slikanju že skoraj arheoloških ostankov srečnih let knjiga ni namenjena zbujanju jugonostalgičnih občutkov. Opis tistih let ni namenjen vračanju lepše preteklosti, saj je navsezadnje to nemogoče najti v geografskem prostoru, zgolj v spominu - avtor je ob tem spomnil na Prousta. "Opisati sem želel trenutek v življenju ljudi, ki ga je politika uničila, čeprav bi morala delati ravno zanje."

"Brez lepote in ljubezni ne moremo preživeti"
Najbolj vznemirljive, hrepenenja polne trenutke Marijine in Borisove zgodbe postavlja v idilično pokrajino Toskane, ob likovne spomenike, kakršen je Michelangelov David, ki je kot nepresežena uresničitev renesančnih lepotnih idealov kontrast propadajoči realnosti, v katero se zaljubljenca vračata. Celostransko fotografijo tega kiparskega remekdela postavlja pisatelj na konec tega "L'opera brutale", da bi z njim vrnil smisel našemu majhnemu svetu, ki je obenem vedno tudi ves univerzum, pravi avtor. "Želel sem verjeti v smisel ljubezni in v to, da lepota nikoli ne umre."

Celoten roman odseva pisateljevo nenehno hrepenenje po dveh vzporednicah, ljubezni in lepoti oziroma umetnosti kot ključnem bistvu človekovega obstoja. "Čemu vse to življenje, če ostanemo brez kulture," razmišlja ob misli na znameniti Churchillov odgovor ministrom, da bi med vojno ukinili sredstva za kulturo.

Ljubezen in lepota sta torej tisto, kar ostane tudi naslednjim generacijam, tako kot pušča Bosiljčić z romanom sled svojega časa. V Vražjih tirnicah je primerjal svoje breme in svoje slabosti, razlaga. Ni želel pisati niti iz srbskega niti iz kakšnega drugega gledišča, prav tako ni skušal braniti svojih junakov, ampak preprosto obraniti svet.