"Žal pa imamo Slovenci do njih neupravičeno ambivalenten odnos. Lahko bi jih lansirali v svet, podobno kot kakšno človeško ribico."

Pri založbi Sanje so nov sveženj knjig povezali z rdečo nitjo Milčinski: izšle so Zbrane pravljice in pripovedke, vendarle v eni sami knjigi zbrano pripovedništvo Frana Milčinskega, posebej pa še njegova, v slikanico prelita pripoved o Butalskem policaju in Cefizlju, za konec pa še slavna roparska pesnitev Gusarska, delo pisateljevega sina Franeta Milčinskega - Ježka.

Najobsežnejša knjiga v svežnju, naslovljena Fran Milčinski: Zbrane pravljice in pripovedke, prinaša vse doslej znane pravljice Milčinskega: 40 pravljic, 35 humoresk o Butalcih, pa Boriško pripovedko v trinajstih epizodah in 19 zgodb kraljeviča Marka. Zbrala in uredila sta jih Tjaša Koprivec in Rok Zavrtanik. "Naslov svežnja si drzne zmagoslavje. Da je na enem mestu najti zbrane pravljice, zatrjujejo zlate črke," je na koncu knjige pripisala Koprivčeva. "Če kdo postreže z novico, da je na presvetlem svetu pravljica s Franovim podpisom, ki je tukajšnji natis ne beleži, bo urednika najprej obšla groza, nato bosta padla na kolena, zakrilila z rokami in ukresala enoglasen vzklik: Hardun, sreča junaška!"

Nihče izmed naših pisateljev se ni znal približati otrokom s takim "preprostim razumevanjem, ljubeznijo in smehljajočo se dobrodušnostjo kot Fran Milčinski", je že v svoji doktorski disertaciji ugotovila Kristina Brenkova. Širše ga v prostor slovenske književnosti uvršča Milena Mileva Blažić, strokovnjakinja za mladinsko književnost z ljubljanske pedagoške fakultete: "Fran Milčinski nadaljuje literarni kontinuum, ki sega nazaj vse do antičnega mita. Prve pravljice za odrasle so nastale v 15. oz. 16. stoletju, za otroke ob koncu 17. stoletja. Popolnoma naravno je, da je Milčinski iz izročila vzel kakšen motiv - a obenem je imel do tradicije tvorni, ne trpnega pristopa, ki bi mu po domače rekli "copy-paste". Ker je pravljice posodabljal in jim dodajal nove elemente, jim je omogočil novo eksistenco; če tega ne bi počel, bi odmrle. Navezoval se ni le na model slovenske, pač pa evropske, svetovne pravljice. V knjigi so tako zbrane avtorske pravljice."

Milčinski se je še posebej rad naslanjal na narodne pesmi, zaradi česar je tudi jezik njegovih pripovedk še posebej melodičen in literaren. Urednika sta se potrudila, da sta ga pustila tudi v novi izdaji neokrnjenega. "Na osnovi branja njegovih besedil jasno vidimo, da je bil Fran Milčinski nadarjen in izobražen," se strinja Blažićeva. "Eno njegovih glavnih jezikovnih sredstev je ironija. Pravzaprav je katastrofa, da je v obveznem šolskem učnem načrtu ena sama humoreska o Butalcih. Prizadevam si, da bi posamezni neologizmi, ki jih je skoval Milčinski, prišli tudi v SSKJ, navsezadnje so del nacionalne pisne dediščine, ki bi jo morali znati promovirati."

Zakaj še nimamo Butalcev v stripu?
Kaj torej storiti, da bi bil Milčinski za Slovence več kot zgolj mrtva črka na papirju? "Sodobni pogled na slovensko mladinsko književnost mora biti sistemski," pojasni Blažićeva. "Treba je upoštevati ne samo avtorja, bralce in književna besedila, pač pa tudi druge dejavnike: ustanove (knjižnice, šole), trg in repertoar. Zgodbe bi morale biti dostopne tudi kot e-knjige za otroke, lahko bi izšel tudi celoten Milčinski - ali pa vsaj Butalci - v stripu. Opravka imamo namreč s subverzivno mladinsko književnostjo; Mihail Bahtin je o tem govoril v svoji teoriji karnevala. Humor pač imaš ali pa ga nimaš in imajo ga samo nadarjeni avtorji. Knjiga je orodje, kot je vedel že Brecht in pred njim Aristotel: če se nekdo ob njej nasmeje, že rešuje svoj problem. Humor Milčinskega, ki se navezuje tudi na izročilo Linharta in Jurčiča - spomnimo se samo na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori - vzgaja literaturo socialnega upora. Slovenija pa seveda ne potrebuje upornikov, ampak konformiste ..." Kaj bi bilo lahko danes namreč bolj aktualnega, kot je pisateljevo smešenje oblasti?

Milčinski je bil tudi v didaktičnem pogledu nič manj kot vizionar, še ugotavlja Blažićeva. "Od petdeset do sto let pred svojim časom je raje vzgajal posredno kot neposredno, kar pomeni, da ni moraliziral. S humorjem je vzpostavljal kritično distanco, obenem pa premore tudi avtoironijo. V šolskem sistemu bi ga morali "inštalirati", če se tako izrazim, po celi vertikali: od otrok v vrtcu pa do osnovne in srednje šole. Potem bi lahko, tako kot on, vzgajali upornike."

"Hop, Cefizelj, te že imam!"
Čeprav je v Zbranih pravljicah in pripovedkah seveda prostor našla tudi tista o Butalskem policaju in Cefizlju, pa je ta obenem samostojno izšla tudi v zbirki Sanjska knjigica, tokrat bogato ilustrirana z risbami Ljubljančanke Ane Razpotnik Donati, ilustratorke mlajše generacije, ki živi in dela v Perugii v Italiji; v ilustracije je tako tudi pri tretji knjižici o Butalcih vnesla drobce italijanske stvarnosti. Lik Cefizlja se navezuje veže na literarno tradicijo, ki ji v svetovni književnosti lahko sledimo vse od Odiseja: pripadnikom nižjega sloja pripisuje domiselnost in iznajdljivost, ki je predstavniki avtoritet običajno ne premorejo; tisti, ki so socialno podrejeni, so tako obenem intelektualno v premoči.

Katastrofična gusarska bitka kot prispodoba za Slovenijo
Gotovo je na mestu v isti sapi omeniti še pesnitev izpod peresa Franovega sina, Franeta Milčinskega - Ježka, "žalostnega klovna" slovenske kulture. Gusarska se je tako globoko zajedla v našo kolektivno zavest, da je prerasla v ponarodelo - spomnimo se samo, da je refren "Heja bumbarasa!" odmeval tudi na protestih pred parlamentom ... V slikanici je pesnitev zaživela s pomočjo ilustracij Gorazda Vahna.

Pesem je v Vahnu vzbudila spomine iz otroških dni, spomine na sedenje ob taborniškem ognju in skrivnosti, ki kukajo iz teme. Predvsem zato je ponudbo za ilustriranje pograbil z obema rokama - in šele nato ugotovil, da naloga sploh ni tako lahka, kot se mu je morda zdelo. Po zavrženem osnutku, dveh je ugotovil, da bo krvoločno morijo - "Pod palubo so zakladi / sedem mrtvih črnih glav,/ v vsaki glavi sedem nožev,/ vsak od nožev je krvav" - lažje prikazal, če bodo gusarji prikupne živali, odrezane glave izdolbene buče in kri ... jagodna marmelada. ("Brkati gusarji preprosto niso funkcionirali.")

Vseeno pa se mu je realizem zdel ključnega pomena: "Silno sem se mučil z risanjem gusarske ladje. Zdelo se mi je, da mora biti taka, kot bi bila v resnici, vključno s tem, kako so zavezane vrvi. Ko sem bil sam majhen, sem ilustracijam vedno verjel, češ da ilustrator gotovo že ve, kaj počne."

Najboljša književna besedila so tista, ki so vedno aktualna, ugotavlja Blažićeva. Že v Ježkovem začetnem verzu "Sredi morja črna vihra" tako lahko razberemo apokaliptično napoved in obenem navezavo na ekspresionistično podobje Srečka Kosovela. Iz makrokozmosa se približamo v mikrokozmos ("Sredi broda črno jadro") in s tem v Slovenijo.

Medbesedilne navezave na Prešerna ("Vname se mesarsko klanje") samo še dodatno pričajo o Ježkovi načitanosti: "Milčinski tudi berejo. Sodobni avtorji več pišejo, kot berejo, še za seboj včasih ne preberejo ..."

Kapitan je po tej interpretaciji prispodoba za vse "patološke narcise, ki vodijo Slovenijo ali se izogibajo Dobu, v Gusarski pa je v resnici ubesedena teorija norca, ki že od Ludvika XIV. dalje ne premore nobene empatije". "Ves svet je distopija, junakov ni, in pesem je v celoti katastrofična. In ob tem absolutna prispodoba za Slovenijo ali pa za Evropo."