O intimnem življenju Virginie Woolf je bilo dolgo le malo znanega. Uradna biografija se je omejevala na osnovne letnice in splošne namige, kot na primer, da je bila "vse življenje bolehna" in da je morala po vsakem romanu, sploh po vsakem izčrpavajočem naporu, "iskati zavetje v sanatoriju".

Vpogled v življenje pisateljice in intelektualke
Woolfova je nedvomno ena najvidnejših predstavnic modernega romana in toka zavesti. V literarno zgodovino se je vpisala z romani Gospa Dalloway, K svetilniku, Orlando in Valovi ter številnimi eseji. Za ključna veljata feministično besedilo Lastna soba in protivojno naravnane Tri gvineje.

Woolfovo so po prvih srečnih letih otroštva zaznamovale smrti v najožjem družinskem krogu. V tem času se je spopadla tudi s prvimi depresijami in poskusom samomora.

Zanjo so bila pogosto odrešujoča druženja z mladimi intelektualci, ki so se vsak četrtek zbirali na Gordon Squaru 46 v londonski četrti Bloomsbury. Prijelo se jih je ime Bloomsburyjeva skupina, najvidnejši predstavniki pa so bili poleg Woolfove še John Maynard Keynes, E. M. Forster in Lytton Strachey. Med pogovori je bila sprva bolj poslušalka, pozneje pa je začela vse glasneje zagovarjati svoje misli in je postala tudi priljubljena tolažnica svojih prijateljev.

Vloga moža genialke
Dokler je živel njen mož Leonard, je ta skrbno bedel nad vsemi njenimi dnevniki, pismi in drugimi biografskimi zapisi. Po njegovi smrti leta 1969 se je razmahnilo izdajanje del, ki so razkrivala pisateljičino življenje.

Kot je napisal v enem izmed biografskih esejev, je v življenju srečal malo genialnih ljudi in njegova žena je bila ena izmed njih. Za genije pa velja, tako Woolf, "da so še rahlo bolj zapleteni kot navadni ljudje". Leonard je ženino "kompliciranost" vzel v zakup in ji je ves čas stal ob strani. Woolfova je svoje življenje končala, ko je zaznala, da se ponovno pogreza v duševno bolezen.